Bolezen, pri kateri gre za pomanjkanje encima laktaza (encim, ki razgrajuje mlečni sladkor), ki se nahaja v enterocitih tankega črevesa (enterociti so celice, ki tvorijo površino črevesnih resic). Manko povzroči nepopolno prebavo mlečnega sladkorja – laktoze.
Bolezen sama po sebi ni nevarna, ima pa kopico zoprnih simptomov, ki prinašajo predvsem omejitve pri izbiri hrane. Laktozno intoleranco imajo samo ljudje, ki imajo okvarjen metabolizem laktoze in simptome.
Simptomi se ponavadi pojavijo do 2 uri po obroku, ki je vseboval laktozo. Simptomi so le v redkih primerih zelo hudi ali celo ogrožujoči. Stopnja okvare pa ni povezana s stopnjo simptomov. Zaradi vsesplošnih simptomov prebavnih težav in trebušnih bolezni je laktozno intoleranco zelo težko diagnosticirati oz. jo lahko postavimo samo, če nanjo pomislimo.
Zaužito hrano, ki vsebuje laktozo, v tankem črevu razgradi encim laktaza na galaktozo in glukozo (manjša sladkorja, ki se lahko absorbirata neposredno v krvni obtok). Pri laktozni intoleranci ta encim manjka, posledično ostaja laktoza neprebavljena in potuje naprej v debelo črevo, kjer pa jo razgradijo in uporabijo bakterije normalne črevesne flore. In to povzroči naštete simptome.
Bolezen je lahko prirojena (primarna laktozna intoleranca) ali pa jo sprožijo razne vnetne bolezni prebavil, ki onemogočajo delovanje laktaze začasno (sekundarna laktozna intoleranca).
Primarna laktozna intoleranca se deduje avtosomno recesivno (podedovati moramo dva okvarjena gena, od vsakega starša enega). Novorojenčki s to boleznijo dobijo drisko takoj od rojstva naprej, saj tudi materino mleko vsebuje laktozo (potrebno je hranjenje s formulami za dojenčke, ki ne vsebujejo laktoze).
Sekundarna laktozna intoleranca se pojavi kot posledica neke poškodbe, kirurških posegov ali bolezni tankega črevesa (npr. celiakija, gastroenteritis, chronova bolezen), kar močno zniža tvorbo laktaze. Stanje je ali samo prehodne narave ali pa se kronično odvija, odvisno od bolezni, ki je vzrok.
Poznamo pa tudi vrsto laktozne intolerance, ki se pojavlja pri starejših ljudeh, kot rezultat staranja in upadanja encimske aktivnosti.
asist. Boris Onišak dr. med. specialist ORL in CFK
prof. dr. Zvezdan Pirtovšek dr. med., spec. nevrologije
spec. nevrologije
mag. Gorazd Kalan dr. med.
spec. pediatrije