Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Sladkorna bolezen (diabetes mellitus) tip 1, od inzulina odvisni tip

(Foto: Dreamstime)

Poimenovanje sladkorne bolezni diabetes mellitus izhaja iz grške besde »diabainen«, kar pomeni sifon, »mellitus« pa je po latinsko med. Ta besedna zveza predstavlja enega glavnih simptomov sladkorne bolezni, in sicer pojav glukoze, enostavnega sladkorja, v urinu. Tip 1 diabetes mellitus je kronična avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napade in uniči lastne beta celice pankreasa (trebušne slinavke), ki proizvajajo hormon inzulin. Ker je pomanjkanje inzulina absolutno, je človek s to boleznijo odvisen od »zunanjega« inzulina. Brez inzulina naše celice ne morejo delovati, saj ta hormon omogoča vstop glukoze vanje in s tem zagotovi vir energije za celice. Pomanjkanju inzulina sledi, da je v krvi glukoze preveč – hiperglikemija, v celicah pa je primanjkuje. Poleg tega ima inzulin še druge naloge, kot so promocija sinteze lipidov in beljakovin ter zavira njihovo razgradnjo. Skratka efekti inzulina na naše telo so predvsem anabolni – izgrajujejo organske snovi, katere naše celice nujno potrebujejo. Propadanje beta celic je počasen, kroničen proces in bolezen se klinično lahko izrazi šele čez leta, ko je uničenih 75 in več odstotkov celic. Za tip 1 ali »od inzulina odvisen« ali »juvenilni diabetes« je veljalo, da se pojavlja predvsem pri otrocih, vendar se pogosto pojavi tudi kasneje v življenju, pred tridesetim letom, tako da se termin »juvenilni« opušča. Skupno gledano, se diabetes tipa 1 pojavlja v 5-10 odstotkih, ostalo pa pripada diabetesu tipa 2.

Huda žeja – polidipsija (ker povečana koncentracija glukoze v krvi iz tkiv pritegne vodo, posledica je občutek žeje), pogosto uriniranje – poliurija, utrujenost, zvečan / zmanjšan apetit, izgubljanje teže, nejasen vid, mravljinčenje ali izguba senzorike na koncih rok in nog, rdeče, zatekle in občutljive dlesni  … Pri življenje ogrožajočem stanju – diabetični ketoacidozi, ki se pojavi pri tipu 1, opazimo vonj po acetonu (tu ljudje pogosto zmotno mislijo, da gre za alkoholika in človeku ne želijo nuditi prve pomoči), hitro in globoko dihanje, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, …

Simptomi in znaki

Vzroki in dejavniki tveganja

Dedovanje nekaterih še ne točno določenih genov naj bi pripomoglo bolj k nagnjenosti k sladkorni tipa 1, sam razvoj bolezni pa naj bi bil posledica prisotnosti nekaterih dejavnikov iz okolja, kot so virusne okužbe trebušne slinavke, pitje kravjega mleka v zgodnjem otroštvu, … Opažena je bila tudi povezava med pojavnostjo bolezni in oddaljenostjo od ekvatorja; ljudje, ki živijo bolj stran od ekvatorja, pogosteje zbolijo.


Pri že postavljeni diagnozi sladkorne bolezni tipa 1 se mora človek izogibati stresnim stanjem (nalezljive bolezni, poškodbe, …), saj lahko le-ta vodijo v akuten zaplet – dabetično ketoacidozo (glej zgoraj pod Simptomi in znaki).

Diagnostika

Merjenje koncentracije sladkorja v venski krvi. Normalna koncentracija glukoze v krvi znaša 3,5-6 mmol/l krvi. Za diagnozo sladkorne bolezni zadostuje koncentracija krvnega sladkorja nad 7 mmol/l na tešče oziroma 11,1 mmol/l dve uri po obroku ali obremenitvi z oralnim glukoznim tolerančnim testom (OGTT), s katerim dodatno potrjujemo diagnozo.

Zdravljenje

Sprva antidiabetična zdravila v tabletah, kasneje, ko to ne zadostuje več, še vsakodnevno vbrizgavanje inzulina (inzulinska črpalka ali inzulinski peresnik), dieta, redna telesna vadba, preventivno merjenje krvnega sladkorja.

Preventiva

Zdrav način življenja; zdrava prehrana (sadje, zelenjava, polnozrnat kruh, obroki z manjšo vsebnostjo ogljikovih hidratov in maščob), gibanje, izogibanje stresnim dejavnikom. Redno jemanje zdravil, stalen nadzor nad koncentracijo glukoze v krvi in izobraževanje o bolezni.

Kdaj k zdravniku

Če zaznate pri sebi katere od naštetih simptomov in znakov, obiščite svojega izbranega zdravnika.

Samopomoč

Ker gre za bolezen, ki lahko brez ustreznega zdravljenja pripelje do življenje ogrožajočih stanj, je obisk zdravnika in jemanje zdravil edini pravi način spopadanja z boleznijo. Po že postavljeni diagnozi je zdrav način življenja nujen.

Kaj menijo strokovnjaki?