Alzheimerjevo bolezen potrebno čimpreje zdraviti

S pozabljivostjo se srečujemo vsi. Pozabimo na dogovor, zmenek, dežnik v čakalnici. Dokler vemo, da smo dogovor in zmenek imeli ter smo bili pri zdravniku, je skrb zaradi slabega spomina odveč. Se zgodi vsakomur. Zgodba je povsem drugačna, ko ne vemo, da smo sploh bili zmenjeni z nekom, da smo bili pri zdravniku in da je padal dež. Če se tovrstni pozabljivosti pridruži še vse pogostejši dnevni pripetljaji, kot so puščanje prižganega štedilnika, vse manjša skrb za osebno nego, neprepoznavanje domačih, skrivanje predmetov pred njimi in obtoževanje, da jim kradejo, tavanje po mestu in izgubljanje, vse večja agresivnost do bližnjih, pa je vedno potrebno pomisliti tudi na starostno demenco oziroma Alzheimerjevo bolezen kot njeno najbolj razširjeno in znano obliko.

Ko opazimo take spremembe pri bližnjem, je čas, da ga čim prej peljemo k zdravniku. Alzheimerjeva bolezen je namreč progresivna, kar pomeni, da se slabša, zato je modro ukrepati takoj, vsekakor pa takoj, ko zaslutimo, da se z našim svojcem nekaj dogaja. To je pomembno zlasti zato, ker je določen, čeprav nizek odstotek demenc ozdravljiv, če jih začnemo zdraviti v začetnih oblikah. A tudi če gre za neozdravljivo demenco, je prav, da ukrepamo čim prej in poskušamo upočasniti razvoj bolezni. Čim prejšnje ukrepanje je pomembno tudi zato, ker so čakalne dobe na prvi pregled zelo dolge, približno devet mesecev.

Kaj v vmesnem času

Zaradi dolgih čakalnih dob se seveda postavi vprašanje, kako ravnati v vmesnem času, do pregleda. Lahko svojci kakorkoli pomagajo bolniku, za katerega sumijo, da ima Alzheimerjevo bolezen? Zdravniki svetujejo, da je bolnika smiselno spodbujati, naj svoje sposobnosti ohranja čim dlje. Svojci namreč pogosto želijo prevzemati opravila namesto bolnika.

Zdravljenje

Ko je diagnoza postavljena, bolnike začnejo takoj zdraviti. Bolezen ni ozdravljiva, lahko pa jo nadzirajo, za nekaj časa zamaknejo začetek simptomov in jo zadržijo na isti ravni tudi po leto dni ali dlje. Poleg tega lahko veliko naredijo tudi pri vedenjskih in duševnih spremembah, denimo pri depresiji, tesnobi, vznemirjenosti ali nespečnosti, ki utegnejo bolnika in njegove svojce obremenjevati celo bolj kot sama pozabljivost. Pomagajo lahko z različnimi zdravili. Novejša imajo manj neželenih učinkov.

Enako kot zdravila je pomembna tudi pomoč svojcem. Ko se bolezen začenja, svojci namreč pogosto ne razumejo vedenjskih sprememb pri bolniku, zato so zbegani ali celo jezni, ko jih, denimo, mama obtožuje, da so ji ukradli denar in jih ves čas sumi. A to ni posledica hudobije, temveč bolezni.

Seveda se nujno postavi vprašanje, koliko časa je zdravljenje smiselno. Zdravniki menijo, da je to najbolj odvisno od stadija bolezni, vrste demence in zdravil, ki jih bolniki jemljejo. Zdravila za Alzheimerjevo bolezen je smiselno začeti jemati čim prej po postavljeni diagnozi, zdravljenje pa naj traja do poznega stadija. Depresijo, tesnobnost in druge težave je smiselno zdraviti toliko časa, dokler trajajo težave.

Pozabljanje besed ni demenca

Ljudje so pogosto zaskrbljeni, če opazijo, da si ne morejo priklicati posameznih besed ali se ne spomnijo imena človeka, ki jim je sicer znan. Strah jih je, da se pri njih začenjajo prva znamenja demence. Zdravniki pravijo, da so te skrbi povsem odveč, saj to niso tipični znaki demence. Razlikovati je potrebno med normalnim pozabljanjem in boleznijo. Znano je, da se Alzheimerjeva bolezen začne razvijati v možganih najmanj deset let pred pojavom kliničnih znakov. Bolezen se napoveduje z določenimi znaki, vendar je pozabljivost, kakršno smo omenili zgoraj, najpogosteje posledica preobremenjenosti in preobilice dela. Vzrok zanjo je lahko tudi kronična neprespanost – ko se naspimo, se tudi spomin izboljša. Večina ljudi srednjih let, ki poročajo o tovrstnih težavah, nima znakov demence, ampak so zgolj preutrujeni. Seveda je v redkih in izjemnih primerih možno tudi to, da človek zboli že tako mlad.

Število bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo narašča

V starosti do 65 let ima demenco poldrugi odstotek ljudi, v starosti do 75 let 6 odstotkov, v starosti 85 let in več pa že 25 odstotkov. Prevalenca torej narašča eksponentno s starostjo, četudi so možni tudi nekateri drugi, manj raziskani vzroki. Preseneča pa naslednji podatek.

Po demografskih projekcijah bo čez deset let med nami živelo 25 odstotkov več ljudi, starejših od 65 let, kot zdaj, ljudi z demenco pa bo za kakih 40 odstotkov več. Razlog je v tem, da bo poleg vse starejšega prebivalstva tudi vse več zelo starih ljudi. Leta 2000 je v Sloveniji živelo 60 ljudi, starejših od sto let, osem let pozneje pa je bilo stoletnikov že 160. To je le eden od kazalnikov, kako hitro se podaljšuje življenjska doba, v najvišji starostni skupini pa je demenca najpogostejša.