Starostna izguba spomina še ni alzheimerjeva bolezen

Ker alzheimerjeva bolezen prizadene starostnike, v splošni miselnosti nekako velja, da gre za normalno spremljevalko starosti.
Ker alzheimerjeva bolezen prizadene starostnike, v splošni miselnosti nekako velja, da gre za normalno spremljevalko starosti. (Foto: Shutterstock)

Pogovor s prof. dr. Mirom Denišličem, dr. med., spec. nevrologom

Alzheimerjeva bolezen postaja vse večji zdravstveni problem, ki je bil doslej bolj ali manj prezrt. Ker gre za bolezen, ki prizadene starostnike, v splošni miselnosti nekako velja, da gre za normalno spremljevalko starosti. O tem, koliko je ta koncept še sprejemljiv, zakaj se število bolnikov nenehno povečuje in kaj lahko storimo za to, da bi več ljudi s to boleznijo prepoznali in čimprej začeli zdraviti, smo se pogovarjali s prof. dr. Mirom Denišličem, dr. med., specialistom nevrologom in nevrofiziologom.

Imam občutek, da med splošno populacijo velja, da je alzheimerjeva bolezen normalna spremljevalka starosti, zato bolnikov ni smiselno zdraviti, ampak bolezni pustimo, da gre svojo pot. Ali je ta koncept sprejemljiv?

To je zelo napačno gledanje. Moramo se namreč zavedati, da zdaj poznamo zelo dobre možnosti zdravljenja. V Sloveniji imamo vsa pomembna zdravila za zdravljenje alzheimerjeve bolezni. Zavedati bi se morali, da je zdravljenje zelo pomembno. Z raziskavami so dokazali, da z ustreznimi zdravili vidno upočasnimo razvoj bolezni, saj se v štirih letih pojav simptomov zmanjša za polovico, kar je zelo dober uspeh. Zelo napačna je miselnost, da razvoj bolezni preprosto prepustimo usodi in bolnika samo spremljamo, ne da bi ustrezno ukrepali. Ob tem želim poudariti, da je pred zdravljenjem treba postaviti natančno diagnozo in se prepričati, ali gre res za alzheimerjevo bolezen - ali pa imamo opraviti s katerim drugim vzrokom za demenco, ki ga moramo zdraviti drugače. Nekateri strokovnjaki menijo, da je približno 25 odstotkov vseh demenc ozdravljivih. To je možno, če je vzrok za demenco v pomanjkljivem delovanju ščitnice, pomanjkanju vitamina B12, motnji v pretoku možganske tekočine ali nekaterih tumorjih.

Zelo malo bolnikov je prepoznanih, samo kakih 20 odstotkov. Zdi se, da tudi med splošnimi zdravniki ne vlada pretirano zanimanje za obravnavo dementnih bolnikov.

Morda je vzrok v tem, da lahko bolezen samo upočasnimo, ne moremo pa je še povsem ozdraviti. Vendar bi rad poudaril, da prepoznavanje bolnikov z alzheimerjevo boleznijo ni enostavno in zahteva veliko časa. Ker vemo, da so normativi za pregled pri zdravniku zelo skopi, splošni zdravniki pa zelo obremenjeni, se moramo zavedati da ima zdravnik pogosto premalo časa, da bi prepoznal motnje spomina, ki vodijo v demenco.

Kaj bi lahko storili, da bi prepoznali več bolnikov?

Predvsem bi morali omogočiti zdravnikom več časa za pregled bolnikov, pri katerih opažajo simptome demence, in poglobiti njihovo znanje o motnjah spomina.

Ali so splošnim zdravnikom na voljo vsaj kake krajše in preproste diagnostične metode, na temelju katerih bi lahko postavili vsaj okvirno diagnozo in bolnika napotili k specialistu nevrologu ali psihiatru?

Splošni zdravniki imajo v svojih ambulantah obrazec, na katerem je Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti. To je izredno dober presejalni test za ugotavljanje demence. Poleg tega imajo vsi splošni zdravniki bloke, v katere njihovi bolniki, pri katerih sumijo alzheimerjevo bolezen, rišejo uro, ki je eden od občutljivejših testov, ki prikazujejo dogajanje v naših možganih. Seveda imata omenjena testa tudi pomanjkljivost. Na začetku bolezni lahko bolniki na vsa vprašanja odgovorijo pravilno in tudi uro narišejo brezhibno, tako da mora biti zdravnik zelo previden pri postavljanju diagnoze. Diagnostično zelo pomembni so tudi - ali predvsem - podatki svojcev, ki bolnika običajno spremljajo na pregledu. Naj za ilustracijo povem primer zakoncev, ki sta prišla v mojo ordinacijo. Mož je bil videti na prvi pogled povsem zdrav in tudi oba prej omenjena testa je rešil brezhibno. Toda pogovor z ženo je razkril pomembne podrobnosti, ki so kazale na resnejše težave in začetek alzheimerjeve bolezni. Povedala je namreč, da ima soprog težave pri branju in pisanju, saj izpušča črke, bere s težavo in počasi. Opazila je, da ima slab spomin, da mu v pogovoru zmanjkuje besed in da ne zna več poimenovati predmetov, ki ga obdajajo. To so bile edine težave, ki so pripeljale bolnika na pregled in naj še enkrat povem, da je bilo njegovo vedenje ustrezno. A že na osnovi teh, navidez skopih podatkov sem lahko utemeljeno sklepal, da gre za resnično pomembno motnjo. Zato dobro opravljen Kratek preizkus še ne pomeni, da preiskovanec ni zbolel za demenco.

Ali morda zdravniki ne storijo dovolj za seznanjanje s to boleznijo?

Na strokovnem področju se je zgodilo zelo veliko za širjenje zavesti o zgodnjih, srednjih in poznih fazah bolezni ter o zdravljenju. Še vedno pa se premalo dogaja na področju zdravljenja. Drugače bi bilo, če bi pri nas imeli posebne centre, klinike, ki se ukvarjajo izključno s spominom, kjer je pozornost zdravnikov usmerjena na prepoznavanje in zdravljenje teh bolnikov.

Kdaj naj svojcem zažari rdeča luč in naj bolnika pripeljejo na prvi pregled k zdravniku?

Običajno traja vsaj nekaj mesecev, preden pride bolnik na pregled, pogosto prav na pobudo svojcev, ki zaznajo, da se je njihov najbližji spremenil. Praviloma mora biti zdravnik zelo pozoren, če bolnik prihaja v spremstvu s svojci. Ti lahko dajo zelo dragocene anamnestične podatke o bolniku, veliko pa nam povesta tudi vedenje in odziv bolnika.

Dr. Ritchie Craig, priznani britanski psihiater, ki se ukvarja z zdravljenjem alzheimerjeve bolezni, pravi, da je eden od glavnih temeljev pri postavljanju diagnoze tako imenovani "obračalni sindrom", ki ga lahko opazimo pri večini bolnikov v začetnih fazah bolezni.

Res, to je eden od pogostih simptomov. Ko v ordinaciji bolniku postavimo povsem preprosto vprašanje, kateri dan je danes, se takoj obrne k svojcu in pričakuje, da bo odgovoril namesto njega. Na take subtilne znake mora biti zdravnik zelo pozoren.

Kdaj se bolniki v ordinaciji oglasijo na lastno pobudo?

Redko se zgodi, da bolnik pride na lastno pobudo. V tem primeru se med pregledom običajno izkaže, da gre za s starostjo povezano motnjo spomina in ne za demenco. Normalno je, da z leti pozabljamo, vendar to še ne pomeni, da smo zboleli. Po pomoč se samoiniciativno obračajo predvsem višje izobraženi ljudje, ki so bili predhodno psihično izredno dejavni, zdaj pa opažajo, da postajajo pozabljivi, da si morajo vse zapisovati na listke, da imajo težave z izražanjem, sicer pa delujejo normalno. Moti jih izguba spomina, drugo delovanje je popolnoma normalno. Hodijo v družbo, sami se oblačijo in hranijo, le spomin jih daje in glede na njihovo izobrazbo jih skrbi, da ne bi bil to že začetek alzheimerjeve bolezni.

Je alzheimerjeva bolezen morda povezana s stopnjo izobrazbe?

Stopnja izobrazbe po raziskavah vpliva na pogostnost. Dokazano je, da so bolj izobražene osebe manj ogrožene. Možno je, da je sposobnost možganov izobraženih ljudi višja in lahko dlje časa ohranijo možganske funkcije in povezave med živčnimi celicami, tako da se simptomi pri bolj izobraženih ljudeh pojavijo pozneje kot pri manj izobraženih.

Po čem se normalna starostna pozabljivost razlikuje od izgube spomina pri alzheimerjevi bolezni?

Pri običajni starostni izgubi spomina opazimo, da človek začne pozabljati imena, založi stvari, išče denarnico ali ključe, vendar popolnoma normalno deluje in je samostojen pri vsakodnevnih dejavnostih, kot so umivanje, oblačenje in hranjenje. Pri alzheimerjevi bolezni pa se jasno pokaže določena motnja pri ravnanju z denarjem, pri telefoniranju, bolnik pozabi vzeti zdravila ... Bolnik se izogiba telefonu, ker sproti pozablja, kaj je govoril in s kom, pozabi naročila. Praviloma slušalko takoj preda svojcu. Pri ženskah pogosto ugotovimo, da imajo težave pri kuhanju. Pozabljajo bolj zapletene recepte, jed sladkajo, namesto da bi jo solile. Sposobnost kuhanja je eden od pomembnih dejavnikov, ki nas opozori na resnejšo motnjo.

Veliko ljudi se pritožuje, da že v srednjih letih pozabljajo imena, iščejo besede, se ne spomnijo, kaj so hoteli in podobno. Je to vzrok za skrb?

Pozabljivost v zgodnejših letih praviloma ne pomeni bolezni. Povezana je s številnimi vsakodnevnimi stresi, hitrim tempom življenja, depresijo in boleznimi, vendar ni znak alzheimerjeve bolezni. Previdni moramo biti predvsem pri ljudeh, starejših od šestdeset let, če imajo težave s spominom. Pri njih gre lahko za blago okvaro spomina, ki jo danes v strokovnih krogih izredno poudarjamo. Pri osebah, ki tožijo zaradi motenj spomina, ki odstopajo od običajnih okvar za njihovo starostno skupino, je nevarnost, da se bo razvila alzheimerjeva bolezen, večja. Zato moramo tem osebam posvetiti več pozornosti, saj v strokovnem svetu vlada prepričanje, da bi morali začeti zdraviti že ljudi z zelo blagimi motnjami, da bi zavrli razvoj bolezni.

V kolikšni meri na razvoj bolezni vpliva življenjski slog - hrana, gibanje, stres?

Če živimo v zdravem okolju, se veliko gibamo in smo pri tem še psihično dejavni, to vsekakor dobro vpliva na zdravje. Predvsem različni konjički, kot so kartanje, potovanja, branje, pletenje ali reševanje križank, izredno pozitivno vplivajo na miselne procese.

Ali srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak in povečana raven holesterola v krvi vplivajo na razvoj alzheimerjeve bolezni?

Da, možgansko žilne bolezni, srčne bolezni, zvišana raven holesterola v krvi, visok krvni tlak in kajenje lahko pomembno vplivajo na razvoj bolezni.

Ali enako velja tudi za poškodbe glave?

Nekatere raziskave so pokazale, da naj bi poškodbe glave vplivale na razvoj te bolezni, druge raziskave pa to
vprašanje puščajo odprto. Tu ni dokončnega dogovora.

Številne ženske pravijo, da se jim v nosečnosti poslabša spomin. Ima to kakšno dolgoročno zdravstveno težo ali gre samo za prehodno izgubo spomina?

Slabšanje spomina v nosečnosti zagotovo ni vzrok za skrb, da bi se razvila alzheimerjeva bolezen. Znano je, da se pri nekaterih mladih mamicah razvije depresija ali celo blodnje, ki pri njih zagotovo ne pomenijo začetkov alzheimerjeve bolezni in gre le za prehodno poslabšanje spomina. Trajno poslabšanje spomina pa je možno v poznejših letih po narkozah. Starejši ljudje z začetnimi motnjami spomina opazijo, da so po daljši narkozi povsem drugačni in da se je njihov spomin zelo poslabšal. Najbolj so ogrožene osebe, ki so starejše od 65 let.

Kakšno vlogo igra pri razvoju bolezni dednost?

Dednost ima zelo majhen vpliv na razvoj bolezni, le pri kakih petih odstotkih. Dedno nagnjenost bi z gotovostjo lahko potrdili samo z genetskimi preiskavami, ki pa jih ne opravljamo, ker to ni etično. Tudi če bi pri nekom ugotovili genetsko nagnjenost, to ne bi pomenilo, da se bo pri njem razvila bolezen, a ta oseba bi ves čas živela
pod velikim pritiskom, da bo zbolela za alzheimerjevo boleznijo.

Kaj naj naredi odrasla oseba srednjih let, ki ima dementnega očeta in starega očeta? Se bo bolezen razvila tudi pri njem?

V takih primerih je vsekakor možno, da se razvije alzheimerjeva bolezen tudi pri odraslem otroku. Alzheimerjeva bolezen se lahko deduje dominantno in takrat obstaja velika možnost, da bodo zboleli tudi otroci. Vendar tega ni mogoče z gotovostjo potrditi, ne da bi opravili genetsko testiranje. Če sta v družini zbolela dva člana, obstaja možnost, da bodo zboleli tudi drugi člani, vendar tega ni mogoče napovedati vnaprej.

Ali najmlajši člen iz zgoraj omenjene verige lahko kaj stori za preventivo?

Vsekakor je smiselno, da (p)ostane čimbolj psihično dejaven, pozneje pa naj pozorno spremlja simptome in ob prvih znakih takoj obišče zdravnika.

Ali pri alzheimerjevi bolezni lahko govorimo o preventivi?

Trenutno ni zanesljive preventive, ker je alzheimerjeva bolezen nevrodegenerativna bolezen, pomembno pa je, da tudi v starosti ne pozabimo na intelektualne dejavnosti.

Epidemiološke projekcije so slabe. Zakaj se bo število bolnikov z alzheimerjevo boleznijo v naslednjih dvajsetih letih podvojilo?

Drži, prav vse raziskave predvidevajo skokovit razvoj bolezni. Eden od osnovnih dejavnikov za to je staranje prebivalstva, prav starost pa je eden od glavnih dejavnikov tveganja za razvoj bolezni. Po 65. letu pojav bolezni namreč skokovito naraste. Z vse večjim številom starih prebivalcev narašča tudi možnost, da zbolimo za alzheimerjevo boleznijo.

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Zdravka Koman Mežek

Zdravka Koman Mežek dr. med. spec. ginekologije

Vsi Viva strokovnjaki