Na obisku pri dementni mami

(Foto: Osebni arhiv)

Zgodbe, ki jih piše demenca

ŽIVETI z dementno mamo, ki domuje na varnem v domu starejših, ni enostavno. Je pa lahko tudi zabavno. Zanjo in zame, zate?

Spet zima

Mamico Mičico (od nekdaj jo kličemo tako) bom težko oblekla in jo peljala na sprehod, saj je hud mraz in ne bo v veselje ne njej ne meni. Radi namreč zavijeva k mizicam sosednjega trgovinskega bifeja, kjer nama postrežejo s kavico in pivom, ki si ga razdeliva na pol. Vedno pozorno posluša goste pri sosednjih mizah in pogosto se ji utrne: »O, poglej ga ...,« ker misli, da je videla ali slišala nekoga, ki ga pozna. Vedno je bila rada med ljudmi in tako ostaja, četudi je dementna.

Odklop

Prav, pogostili se bova kar v sobi. Mamica me »pričaka« z nogami čez ograjo postelje, v lase vsa razmršena in takoj začne: »A si videla, da ...« in v istem hipu tudi pozabi, kaj naj bi videla in kaj je želela deliti z mano. Še dobro, da me sploh (še) pozna. »Kaj, če sem videla,« nadaljujem njeno misel. Odklop. Njene misli so že drugje.

Vse je drugače

Dve leti je že v domu za starejše občane, ker zaradi demence ni več mogla živeti sama. Preveč napak je storila, ki bi lahko bile usodne za njeno življenje. S suhimi drevesnimi vejami si sicer ni zakurila na plinskem štedilniku, a kuhanje na plinu je bilo kmalu prenevarno zanjo, saj ni prav dobro vedela, kaj in kako ter s čim naj prižge. Mestnega središča sicer ni iskala na obrobju Ljubljane, a prevažanja z avtobusnim mestnim prevozom, ki ga je še do pred kratkim popolnoma obvladala, ni več razumela. Avtomobila že dolgo ni več vozila, čeprav ji ni šlo »v račun«, saj je večkrat nagovarjala starejšo vnukinjo, da naj jo vendarle vzame v šolo in ji obnovi, kako in kaj je z vžiganjem in vožnjo avtomobila. Hkrati pa je med vožnjo vedno znova ugotavljala, da ne ve, kje je in da je neverjetno, kako se vse spreminja, kako je vse drugače.

Kam so padli?

Njena postelja v sobi je zložljiva, tako da se v sedečem položaju vedno veseli prigrizka. Trdo kuhano jajce, klobasa, sir, kumarice. Hitro si polni usta, tu in tam ji koščki hrane padajo tudi na prsi, kar jo vedno zmoti in vztrajno išče, kam so padli. Hkrati pogleduje po mizi in steguje roke proti novim, še nerazrezanim delom. Kot bi jo skrbelo, da ji bo prehitro zmanjkalo. Le od kod takšne misli, da ne bo dovolj? Iz otroštva? Tako se včasih v njenih ustih znajde tudi papirnata brisača ...

Kostanj v vodi

Zadnjič sem prinesla pečen kostanj. Vedno ga je imela rada in tudi tokrat je med jedenjem od užitka zapirala oči pri vsakem grižljaju. Lupljenje kostanja ji je šlo težje od rok in ne vem, zakaj je nekaj kostanjev vrgla v bližnji kozarec z vodo. To rada počne, namreč meče ali odlaga kose hrane v pijačo. Morda pospravlja, ureja?

Kje je pes?

Mimogrede je vprašala, kje je pes. Večkrat jo namreč obiščem skupaj s psičko Luno, ki se je vedno razveseli in rada izkoristi priložnost, da nekoga nadzira. Navade, da je vedno tista, ki ima nadzor in »komando«, ni pozabila.

Obožuje juhice ...

Včasih jo lahko poje sama, počasi in ob moji pomoči (večkrat ob pomoči strežnega osebja), da se prevečkrat ne razlije po prtu, spet drugič, kadar je okornejša, ji polne žlice dajem v usta. Nehote se spomnim na hranjenje svojih majhnih otrok. Le da so bile njihove oči bolj žive in zvedave, njihova koža napeta in veselje bolj glasno. Zadovoljstvo pa je isto.

... in sladoled!

Kornet z vaniljo in čokolado. In kavico. Vedno jo pije brez sladkorja. Po obedu pa ne sme manjkati sladica - čokoladica, linško pecivo ali karkoli drugega, čim bolj sladkega. Lahko je tudi čokoladna lizika. Seveda je ne liže, ampak grize, da bi jo čim prej spravila vase, tako zelo ji je všeč.


V njenih očeh

Tu in tam se česa spomni, hoče povedati, a usta so polna in ne more izrekati misli. A tudi potem, ko bi lahko, pozabi, kaj je želela povedati, ali preprosto ne zmore, ker ne najde besed. Samo v njenih očeh lahko vidim, da se nečesa spominja, a ne zmore izreči. Včasih ji uspe, tako zelo na kratko: »Ne pozabi, da bo treba ...« ali: »Koliko sem dolžna ...« ali: »Pssst, a slišiš?« In pri tem ostane. Tudi spodbujanje v smislu, kaj bo treba ali nič nisi dolžna ali kaj pa slišiš, ne pomaga, je že drugje. Večkrat reče: »Veš, kako sem pozabljiva!« in po krajšem premoru še: »Težko je, ker ne morem izrekati misli.«


Takrat se zamislim ...

... ker ne vem, ali se zaveda svoje nemoči. Ker če se, je hudo. Potem je ujetnica svojih misli. Nasmeh ni izginil z njenega obraza. Humor ohranja. Nasmehu odgovori z nasmehom. Predano se prepušča novim situacijam. In vedno znova čuti veliko notranjo potrebo po izrekanju, komentiranju, a ne more in takrat se za sekundo ali dve zamisli, (na srečo?) pa v tretji sekundi že ne ve več, kam so šle njene misli in zakaj.