Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Resnična zgodba o moji dementni mami

Sredi noči sem zaslišala brneti telefon. Le kdo kliče ob pol štirih zjutraj, sem razmišljala, ko sem pogledala na uro, vstala in šla v predsobo, kjer je čedalje glasneje zvonilo. "Prosim," sem rekla s šibkim glasom v slušalko. "Tukaj policist ta in ta. Oprostite, ker vas motim ob tej zgodnji uri." V hipu sem bila budna. Skozi možgane mi je nemudoma šinila misel, ali so vsi doma, zato sem takoj prižgala luč v predsobi. Ko sem na tleh videla razmetane čevlje svojih sinov, sem si oddahnila. Tudi mož je mirno spal. Glas na drugi strani je nadaljeval. "Kličem iz Policijske postaje Moste. Sredi mesta smo našli vašo mamo. Prosim vas, da pridete ponjo."
Razmišljam s polno paro in vprašam policista: "Kako pa veste, da je gospa, ki ste jo našli, prav moja mama?"Mama je bila namreč prejšnji dan vse popoldne pri nas. Ostala je tudi na večerji. Okoli dvajsete ure jo je mož odpeljal domov, jo pospremil do vrat stanovanja in počakal, tako kot vedno, da se je trikrat zaklenila. Ves čas se namreč boji, da jo bodo oropali.

"Vemo, da je vaša mama, ker nam je povedala vaše ime in vašo telefonsko številko. Samo to je vedela. Ni pa se mogla spomniti, kje stanuje. "Nato je po telefonu spregovorila še mama in me prosila, naj čimprej pridem ponjo. Skoraj bi me kap, ko sem zaslišala njen glas, in spoznala, da ne gre za neslano šalo.

Hitro sem se oblekla. V glavi mi je brnelo. Vedela sem, da ima mama več kot osemdeset let, da si pogosto domišlja, da ji sosedje kradejo stvari in da ji vsi hočejo kaj slabega. Vedela sem tudi, da se temu reče preganjavica ali paranoja. Toda kljub tem motnjam je doslej kar dobro skrbela zase. Sploh pa nisem vedela, kaj jo je sredi noči nagnalo ven in kako je sploh lahko prišla iz Bežigrada, kjer je stanovala, do središča mesta, saj je težko hodila.

Na policiji

Vozila sem kot v transu. Še dobro, da so bile ceste prazne, sicer bi se gotovo v koga zaletela.
Ura je bila nekaj čez štiri zjutraj, ko sem parkirala avto pred policijsko postajo in v njihov domofon povedala, kdo sem in po koga sem prišla. Policisti, očitno vajeni izgubljenih starejših duš, so prijazno klepetali z mamo. Mene pa je pogled nanjo pošteno pretresel. Oblečena je bila namreč v tanko jutranjo haljo. Pod njo je imela samo spodnjice in na nogah copate. Celo brez nogavic je bila. V žepu je trdno držala šop ključev, od katerih se ni nikoli ločila.

Ni vedela, kdaj in zakaj je šla ven. Ničesar se ni spominjala. Jesen se je že prevešala v zimo in mama je imela veliko srečo, da je čez Slovenijo prav tisto nedeljo potovala topla fronta. Če bi bilo mraz, bi gotovo zmrznila. In tega si najbrž ne bi mogla oprostiti, čeprav ne bi bila kriva za njen nočni pohod. Toda, saj poznate ljudi, ki prehitro sodijo. Rekli bi: "Še za lastno mater ni poskrbela ..."

Policiste sem vprašala, ali sem kaj dolžna in ali moram kaj podpisati. Rekli so, da ne. Povedali so mi še, kako so jo našli. Tavala je po osrednji mestni tržnici in ko je prišla do Streliške ulice, je začela trkati po pritličnih oknih. Ko je naposled nekoga zbudila, mu je povedala, da se je izgubila in da ne najde poti domov. Zato jih je prosila, ali sme pri njih prespati. Ti ljudje so nato poklicali policijo. Ker so mimo pripeljali ravno moščanski policisti, so mamo vzeli v avto in s policijske postaje poklicali mene.

Če se ozrem nazaj, vem, da sem dvakrat ravnala narobe. Prvič: od policistov bi morala zahtevati potrdilo, kje in v kakšnem stanju so našli mamo. Opremljena s takšnim "papirjem" bi jo veliko hitreje spravila do psihiatrične pomoči.
Ker takšnega potrdila nisem imela, so nekateri zdravniki celo dvomili v moje besede ... Drugič: mame ne bi smela odpeljati domov, ampak z omenjenim potrdilom v roki naravnost na hitro psihiatrično pomoč. Tako bi obema prihranila veliko hudega, predvsem pa bi bila mama takoj deležna ustrezne pomoči. Če bi si zlomila nogo, bi jo gotovo odpeljala na urgenco. Ker pa je šlo za "zlom" v glavi, njene "poškodbe" nisem prepoznala.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

alzheimerjeva bolezen , demenca , starostnik , pozabljivost , spominčica

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.