Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Resnična zgodba o moji dementni mami


(stran 5 od 5)



Rdeči gumb

Nato sem izvedela, da imamo v Ljubljani tako imenovani "rdeči gumb". Z njim so starejši ljudje varnejši. Od tam vsak dan, včasih tudi po večkrat, po telefonu pokličejo starejše ljudi, ki so njihove stranke. Če se ne oglasijo, vedo, da je z njimi nekaj narobe, in takoj pridejo. Tudi starejša oseba, ki pade, a ne more do telefona, lahko pritisne na rdeči gumb, ki ga ima obešenega okoli vratu kot ogrlico. Tako sporoči, da je v stiski. Mama bi imela takšen gumb. Ampak kdor ga ima, morda dati vedno ključ iz vhodnih vrat, sicer reševalci ne morejo v stanovanje. Njeno nezaupanje oziroma duševna bolezen je botrovala temu, da je ostala tudi brez rdečega gumba.

Mrzlično sem iskala naprej. Čeprav mama ni imela ravno nizke pokojnine, si ne bi mogla privoščiti zasebnega servisa za pomoč starejšim. Za osem ur pomoči na dan bi morala plačati vsaj deset tisoč tolarjev. Torej tristo tisoč na mesec. Zato sem mami predlagala, da bi vzela v stanovanje kakšno študentko medicine. A je bila proti.
Vmes sem odkrila, da obstaja v Ljubljani celo brezplačna pomoč starejšim. Žal pridejo prijazne gospe največ trikrat na teden po eno uro. K mami so prihajale dvakrat na teden.


Stanje se slabša

Z mamo je bilo čedalje slabše. Doma ni ničesar več našla. Čepela je v kotu in kar naprej ponavljala, da so ji vse pokradli. Če smo stvar, ki je "izginila", našli, je rekla le, da so jo tatovi prinesli nazaj!? Njena glavna sovražnika sta bila soseda in njen sin.

Hudo obupana sem šla na polikliniko v Njegoševi ulici, saj sem po naključju ugotovila, da je imela mama tam svojega psihiatra. Ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo z njo, zame ni našel lepe besede. Resno me je gledal in mi s strogim glasom, ki ni trpel ugovora, povedal - čeprav je najbrž videl, da sem v stiski - da on ni kriv za "mamin nočni pohod". Pa ga sploh nisem mislila ničesar obtožiti. Tja sem prišla le po kak koristen napotek, kako naj ravnam z mamo, in po napotnico za Psihiatrično kliniko, da bi jo imela pri roki, če bi jo potrebovala. Dal mi jo je. Od njega sem odšla zares potrta. Kakšna je ta naša medicina, sem se spraševala, če se še psihiatri ne znajo sporazumevati s svojci bolnikov?!

Dokumenti

K sreči je imela mama osebno in zdravstveno izkaznico v denarnici. Vedela sem, da ju izgublja kot po tekočem traku. No, ne zares. Skrivala ju je, da ju ne bi ukradli, nato pa pozabila, kje sta. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko skrbela zanjo brez teh dveh dokumentov. Hočem reči, da moraš imeti tisoč in en papir, če hočeš kaj urediti, kar je pri dementnih starših zares težko.

Dejstvo, da je star človek dementen, še zdravniki težko razumejo, kaj šele birokrati.Ker se je mama vse bolj zapirala v svoj svet, sem končno poklicala na Psihiatrično kliniko. Pa so mi rekli, naj jo pripeljem čez dva meseca. Nisem mogla verjeti, da so tudi tam tako dolge čakalne dobe. Če bi morala sama še dva meseca skrbeti za mamo, bi na psihiatrijo odšli skupaj. Spet mi je pomagala prijateljica zdravnica. Tako sem mamo lahko že čez nekaj dni pripeljala na pregled. Še zdaj ne vem, kako mi jo je uspelo prepričati, da je šla na pregled v "Polje", ki se ga je tako bala.

Nabito polna čakalnica

Z mamo sva prišli v nabito polno čakalnico psihiatrije. Nikoli si ne bi mislila, da ima toliko mladih in manj mladih tako hude psihične težave, da iščejo pomoč.Mamo so sprejeli v bolnišnico. Prvič sem si oddahnila in si nakopala jezo sorodnikov, češ, v Polje jo je odpeljala. Na Studenec!

Izročila mi je ključe stanovanja, da sem odšla po zobno kremo, ščetko, glavnik in nekaj oblačil.Bolj ko sem odpirala njene omare, bolj sem spoznavala, kako huda bolnica je in kako prav sem ravnala. In kako škoda, da je nisem že prej prisilila v to, da bi jo tam zdravili.

V njenem stanovanju sem namreč našla za celo lekarno zdravil. Vsa, ki so ji jih "pokradli". Reva je ves čas skrivala vse: od denarja in dokumentov (doma je imela na desetine osebnih in zdravstvenih izkaznic, pa potnih listov in hranilnih knjižic) do zdravil. Takoj mi je postalo jasno, da mama že nekaj let ne jemlje nobenih zdravil. In da je tudi zato tako propadla. Med množico navlake sem našla tudi kup neplačanih računov, a tudi nekaj opominov in tožb se je nabralo. Še sreča, da smo vse našli in plačali. Skoraj vse. Tiste, ki so prihajali sproti in bili poslani kot priporočena pošiljka, pa nisem mogla dvigniti. Takšna so pravila, so ponavljali na pošti.

Mamina zdravnica na psihiatriji je socialnemu centru na terenu predlagala, da bi zanjo dobila začasno skrbništvo. Tako bi lahko marsikaj brez težav uredila. Toda tam so to kategorično odklonili, češ da bi se lahko na račun mame okoristila. S čim? Stanovanje, v katerem je stanovala, je bilo moje?! Poleg tega sem njen edini otrok. In kako naj se sploh okoristim s tem, da dvignem pismo, v katerem je tožba zaradi neplačanih računov?Bili so tiho.
Tako sem morala mamo vedno znova počasi pripraviti in jo prositi, da mi je napisala pooblastilo, da sem lahko urejala stvari zanjo. S tem sem jo seveda vedno znova vznemirjala, saj sem jo spominjala na to, da izgublja samostojnost. Obema bi bilo lažje, če bi centri za socialno delo razumeli stiske ljudi. Saj zato jih imamo, mar ne? In vendar največkrat stvari samo še zapletejo in otežijo. Vsaj meni so jih.

Kam zdaj?

Na Psihiatrični kliniki si je mama presenetljivo dobro opomogla. Po mnogih letih je končno vsak dan dobila vsa potrebna zdravila. Že po nekaj tednih je bila videti precej boljša in mlajša, čeprav je bila sprva, ko je ugotovila, kje je, čisto iz sebe. Ona že ne sodi tja, mi je ves čas govorila.

Kot da bi bili v Polju samo norci. Teh je tam res malo. So pa ljudje, ki doživijo živčni zlom, ki so strti zaradi nenadne smrti moža ali otroka itd.Ko je mama spoznala, da so tam tudi ženske, kot je sama, se je pomirila in sprijaznila z novim domom. Še posebno, ker se je z nekaterimi sobolnicami dobro razumela.

Na psihiatriji je lahko vsaka bolnica le določeno število dni. Mislim, da 47. Po tem času jim zavarovalnica ne krije več ne bivanja ne zdravljenja. Ko se je bližal ta čas, me je spet zajela panika. Vedela sem, da mama ne more več živeti sama. V domu, kjer je imela prošnjo, pa so mi ves čas govorili, da je vse zasedeno.

Nov dom

Brez zvez spet ni šlo.
Bila sem v devetih nebesih, ko je mama v domu dobila sobo, v kateri je bila sama. Tudi ona je bila zadovoljna, čeprav ni šla v svoje stanovanje. Toda iz psihiatrije, kjer je v istem prostoru spalo šest žensk, priti v svojo sobo v domu starejših je vendar lep napredek.

Sobo smo ji lepo opremili. Na stene smo obesili njene najljubše slike in ji kupili hladilnik. Ima svojo televizijo in radio. In vendar bi bila raje doma. Verjamem. Zdi se mi, da je iz dneva v dan raje v domu. Tega mi sicer najbrž ne bo nikoli priznala, ker ni takšne vrste oseba, ki bi znala kaj pohvaliti. Vidim pa, da se tam dobro počuti. Vsi hvalijo izvrstno hrano. Tudi osebje se zelo trudi. Tam skorajda ni človeka, ki bi ne bil prijazen.
Mama, že skoraj pri devetdesetih, je zdaj videti vsaj petnajst let mlajša in za svoja leta izredno zdrava. Še las nima sivih. Gub tudi nima veliko. Le kratkotrajni spomin ji peša. Kot skoraj vsem v njenih letih. A tega se zdaj zaveda, čeprav sem in tja, če česa ne najde, reče, da so jo spet okradli. Je pa veliko manj dementna, kot je bila, kar pomeni, da nova zdravila učinkujejo. Zelo sem vesela, da so se stvari tako obrnile. Sedaj celo mislim, da je nikoli ne bi "spravila" v dom, če takrat ne bi ponoči odtavala od doma.

Vsak dan jo obiščemo, vsako nedeljo, če smo doma, jo vzamemo k sebi. Staršem lahko pomagamo samo, dokler so živi. Pa naj so bili takšni ali drugačni. Vsi so ljudje. In vsi bomo enkrat stari.

Nove težave

Kadar mama potrebuje kak nov kos garderobe ali novo obutev, pa ne bi šla nakupovat, ker jo to utrudi, mi trgovke redko dovolijo, da bi odnesla izbrane stvari v dom, da jih mama v miru poskusi. Največkrat zahtevajo, da vse, kar sem izbrala, plačam, torej kupim. Tega seveda nočem, saj je za mamino postavo izredno težko dobiti dobre hlače ali bluzo. Rada bi le za vse založila denar, ki bi mi ga vrnili, če ji stvari ne bi bile prav ali všeč.

Nerazumljivo je tudi, da se številni proizvajalci prenosnih telefonov ne domislijo, da bi izdelali preproste aparate, ki bi imeli velike črke na zaslonu, velike tipke in samo osnovne operacije. Starejši slabo vidijo in mnogi, kot moja mama, se izredno težko naučijo zapletenih postopkov. Ne razumem, kje imajo ti poslovneži poslovno žilico, saj je čedalje več starejših ljudi ... Ko se bo postarala moja generacija, bomo pa tako ali tako v večini.

In kako si predstavljam svoja stara leta? Ko bom šla v pokoj, bom prodala stanovanje v Ljubljani in se preselila nekam v toplice, kjer bom, če bom zdrava, vsak dan hodila v fitnes in bazen. In uživala. Brez stresov. Bom šla v dom starejših? Seveda! Ne vem pa, ali bom imela tolikšno pokojnino, da bi si ga bom lahko privoščila. Tako kot moja mama, ki je finančno neodvisna. Na to je zelo ponosna. Bom tudi jaz? Kdo ve? Želim si le, da z možem svojih otrok ne bova obremenjevala. Vsakdo naj živi svoje življenje.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd