Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Resnična zgodba o moji dementni mami


(stran 4 od 5)



Bila sem odločna

Zaradi sebe in svoje družine sem sklenila, da bom odločna.Tisti ponedeljek, ko so me poklicali policisti, sem prej končala z delom. V torek sem vzela dopust.

Naj še povem, da sem v službi povedala, kaj se je pripetilo moji mami. Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem videla, da kolegice razumejo mojo stisko in se ne norčujejo iz mene, tako kot se mnogi njeni znanci in sosedje ... Mamo sem dan po njenem nočnem pohodu odpeljala v banko, da me je pooblastila, da lahko dvigujem njeno pokojnino. V vsakem domu starejših svojce najprej vprašajo, kdo bo plačeval oskrbovalnino za starše, če nimajo dovolj visoke pokojnine.

Bila sem srečna, da sem mamo že pred leti prisilila, da je oddala vlogo za dom. Če je tam ne bi imela že več kot štiri leta, ne vem, ali bi jo tako hitro sprejeli. "Domovi so zanič," mi je očitajoče rekla, ko sva parkirali. Kar naprej, kot pokvarjena plošča, je ponavljala, da v domovih nekateri ljudje po več ur ležijo v lastnih iztrebkih. In nihče se ne zmeni zanje.
"Ti boš morda res tako ležala, če boš še naprej živela sama. Nihče ne more biti pri tebi ves dan," sem ji skušala dopovedati našo stisko. A se ni zmenila zanjo. Videla je le sebe.


Žrtev za žrtev

Vedno je govorila, da je vse žrtvovala zame. Zato je žrtev pričakovala tudi od mene. Nič ni pomagalo, če sem ji rekla, da imeti otroka ni žrtev, marveč predvsem veselje ...
"Jaz sem se žrtvovala zate, ti pa misliš samo nase," je očitajoče ponavljala.In vendar sva obiskali njeno prijateljico, ki je že nekaj let stanovala v domu starejših, v tistem, za katerega je tudi sama vložila prošnjo. Bila je zelo zadovoljna. V domu se je počutila kot doma.
Mama, ki je vedela, da je težko dobiti prostor v domu, je prijateljici rekla, da je najbrž ne bodo hitro sprejeli, ker mora nekdo umreti, da najdejo prostor za naslednjega. "Nič se ne sekiraj," ji je odvrnila prijateljica, "saj cepajo kot muhe ...""Ne grem in ne grem v dom," je ponavljala mama in dodala, da se vsakomur lahko zgodi, da kam odtava.
"O. K.," sem rekla. "Pa poskusiva, ali si še lahko doma." Zelo sem ga polomila.

Nova taktika

Kmalu sem ugotovila, da karanje ne zaleže. Položaj lahko samo še poslabša. Namesto tega sem ji pogosto povedala, včasih tudi desetkrat, isto informacijo! Brez tistega, saj sem ti že nekajkrat povedala. Priznam, da je to zelo težko in naporno početje.
Vedno sem ji na list papirja napisala, kdaj mora kaj storiti ali kje ima kaj. List pa dala na mizo. Z njo sem se sporazumevala s kratkimi stavki in enostavnimi besedami. Ves čas sem jo tudi spodbujala, da je veliko govorila in brala ter poslušala radio in gledala televizijo. Če je bila depresivna, sem jo opozarjala na svetle plati življenja. Če se je jezila, se nisem prepirala z njo. Vedno pa nisem zdržala. Včasih me je kar razneslo od hudega.

Vsako noč sem ji dala uspavalo, da ne bi spet kam odtavala. Zdaj vem, da zmedene starejše ljudi lahko srečaš kjerkoli. Nekateri začno svoj "pohod" že navsezgodaj zjutraj, še neoblečeni, kar v spalni srajci ali pižami. Ne najdejo več poti domov. Izgubili so vsak čut za prostorsko orientacijo. Pogosto so "izgubili" tudi samega sebe. Mnogi noč in dan nekaj iščejo, pa največkrat še sami ne vedo, kaj. Takšni ljudje, ker ogrožajo sebe in druge, sodijo v posebne ustanove ali oddelke za dementne bolnike v domovih za starejše. Potrebujejo ljubečo in razumevajočo skrb in 24-urni nadzor. Žal takšnih oddelkov v domovih za starejše ni prav veliko.


Začudena zdravnica

Ko sem se odločila, da bom še enkrat poskusila, ali lahko mama živi doma, sem šla najprej k njeni splošni zdravnici in jo prosila za zdravila. Mama je namreč trdila, da so ji pokradli vsa zdravila. Naj mimogrede omenim, da se njeni zdravnici še sanjalo ni, kakšne težave ima njena dolgoletna pacientka. Zelo je bila začudena, ko sem ji povedala, da ima blodnje ...
Toda že naslednje jutro spet ni bilo zdravil, ki bi ji lahko pomagala ustvariti mir v duši. "Spet so mi jih, kot že nič kolikokrat, ukradli," je zaskrbljeno dejala. Spet sem šla po recept za zdravila.
Tokrat sem jih obdržala pri sebi doma, ker mi je tako svetovala prijateljica, zdravnica anesteziologinja, in se spraševala, skupaj z mano, kdo je dal diplomo splošni zdravnici v zdravstvenem domu, ki se ji še sanjalo ni ne o demenci in ne o tem, kaj mora o njej povedati svojcem. Starih ljudi pa je čedalje več ...

Sonce in luna

V lekarni sem kupila veliko majhnih plastičnih škatlic. V ene, na katere sem narisala sonce, sem dala jutranja zdravila; v druge, na katere sem narisala luno in zvezde, večerna. Na mamin hladilnik sem prilepila veliko tabelo. Vanjo je morala narediti piko takoj, ko je vzela zdravila. Zakaj? Da ne bi pozabila, da jih je vzela, in jih ne bi še enkrat.

A še tega ni več zmogla, čeprav sem jo poklicala vsakič, ko je bil čas za zdravila. Iz varnostnih razlogov sem ji vedno puščala na mizi le zdravila za dva ali tri dni. Pa ni šlo. Včasih je pojedla vsa hkrati, včasih je nanje povsem pozabila ...Bila sem obupana. Iz dneva v dan mi je bilo bolj jasno, da mama ne more več skrbeti sama zase. Ves čas sem trepetala, da se ne zažgala, ko si bo kaj skuhala. Zato smo se z možem - vsaka ženska nima tako razumevajočega - in s starejšim sinom menjavali pri obiskovanju in skrbi zanjo. Tudi to ni bilo dovolj. Mama bi potrebovala nadzor in družbo ves čas.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd