Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Resnična zgodba o moji dementni mami


(stran 3 od 5)



Edinka

Sem edinka. Z možem in dvema sinovoma stanujemo v bloku in nimam dodatne sobe zanjo, da bi jo vzela k sebi. In četudi bi jo imela, je ne bi vzela, saj nikakor ni bila človek, s katerim bi bilo lahko živeti. Tudi sama je bila najraje sama. Eno pa mi je bilo tisto jutro popolnoma jasno. Odslej ne bo nič več tako, kot je bilo. Živeti bom morala drugače. Ne le zase, za svojo družino, ampak tudi za svojo mamo.
Spraševala sem se, ali bom to zmogla. Morda sem se tudi zato zjokala. V službo sem odšla z rdečimi in zabuhlimi očmi. Prav tisti dan sem imela veliko dela. A delo me sploh ni skrbelo, saj sem rada delala.

Stiske svojcev

Če se ozrem nazaj, se spominjam, da sem najtežje - poleg mamine demence - sprejela lastna čustva in občutke. V meni so se tepli: jeza, krivda, sram, nemoč, strah in predvsem lastna ogroženost. Čeprav sem se čedalje bolj zavedala, kaj je demenca, sem se pogosto spraševala, ali je moja mama res bolna. Včasih je bila tudi ves teden popolnoma razumna.

Če je bila dementna, sem se nad njo pogosto razjezila. A pozneje me je bilo vsakič sram. Imela sem hud občutek krivde. Pravzaprav sem bila jezna nase, ker sem se odzvala čustveno, ne pa razumsko. Morala bi vendar dojeti, da je demenca bolezen!!! In vendar tega dolgo nisem in nisem mogla storiti. Še zdaj včasih ne morem. Kar pozabim, da je to huda bolezen možganov. Res pa je, da se zdaj ne obtožujem več.

Le sram me nikoli ni bilo javno priznati, da je moja mama dementna. Čeprav sem zmeraj pazila, komu, kdaj in kako sem povedala, kako je z mamo. Naj vam zaupam, da me je prizadelo, ko sem ugotovila, da se nekateri za hrbtom moje mame norčujejo iz njene bolezni (norosti). Takšni so bili predvsem ljudje, ki o demenci ne vedo ničesar. Večina Slovencev in Slovenk pa je natanko takšnih. Zdaj se vse vrti le okoli mladih, lepih in uspešnih. Ker demenca ni snov za poezijo, je prezrta. To ni prav, saj je starejših ljudi čedalje več.

Utrujenost

Ko je bila mama še doma, sem bila pogosto na robu utrujenosti in obupa. Predvsem sem se čutila nemočno. Nemočno pred tem, da je v naši državi tako, da moraš skoraj povsod imeti zveze in poznanstva, če hočeš kaj urediti. Tiste mesece sem se nič kolikokrat spraševala, zakaj v zdravstvenih domovih ni dovolj psihiatrov, zakaj ne morejo v bolnišnico vsi, ki bi potrebovali daljše psihiatrično zdravljenje, in končno, zakaj v domovih za starejše ni dovolj mest, tudi za tiste, ki so dementni?
Sama vprašanja in nič odgovorov.Pri tem seveda ni nepomembno, da sem veliko razmišljala tudi o tem, ali je bolezen dedna in ali bom zbolela tudi sama? In ne samo jaz, temveč tudi moji otroci?

"V dom pa ne grem!"

Jasno mi je bilo, da mama ne more več živeti sama. Kar naprej je ponavljala, da ne gre v dom. Kako naj ji, pri tako odločnem zavračanju, sploh omenim odhod v dom? Nato sem jo diplomatsko prisilila, da mi je prisluhnila. Ko je slišala, da jo hočem "spraviti v dom", je rekla, da je moj predlog krivičen, in da si želi, da bi bili tudi moji otroci tako kruti do mene ...

Dom starejših je dojemala kot odhod v smrt. Kako ji povedati, da to ni res, in jo hkrati navdušiti, da bi šla vsaj spokojno živet tja, kjer bo na varnem? In tudi jaz bom mirnejša: v službi in doma. Rekla sem ji, da je dom lahko tudi začetek novega, morda celo najbolj brezskrbnega življenja. V domu bo imela vedno pri roki zdravnika, kar je največ vredno. Ne bo ji treba ure in ure čakati v čakalnicah. V domu so tudi fizioterapevtka, frizer in pediker. Vsa zoprna gospodinjska opravila bodo zanjo opravljali drugi. Tako ji ne bo treba pospravljati, kuhati in prati, celo likali ji bodo drugi. Mar ni to čudovito za žensko, ki je vse življenje stregla drugim? Nastopil je čas, ko bodo drugi stregli njej.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd