Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Resnična zgodba o moji dementni mami


(stran 2 od 5)



Kaj zdaj?

Ker tedaj o demenci še nisem toliko vedela, kot vem zdaj, sem jo odpeljala na njen dom.
Vsa okna njenega stanovanja so bila razsvetljena, televizor je na glas piskal, saj ni bilo več programa. Bila je utrujena, najbrž tudi pošteno prestrašena, saj je vsaj dve uri ali še več hodila in vsaj eno uro zaman trkala na številna okna, nato pa me je še eno uro čakala na policijski postaji. Opazila sem, da so imeli njeni skoraj novi copati luknje v podplatih. Ko sem odhajala od nje, sem preverila, ali je pogasila luči in zaklenila vrata. Bo odšla še enkrat ven? Prepričana sem bila, da to noč tega ne bo ponovila, saj so se ji oči kar zapirale.
Meni pa ne. Bila sem v hudem stresu. Zavedala sem se, da je pred mano hud, morda celo nerešljiv problem. Moja mama. V službi pa me je čakala gora dela.

Kaj je demenca?

V medicinskih leksikonih piše, da sodi demenca med najpogostejše motnje starejših ljudi, ki postajajo iz leta v leto bolj nesposobni za vsakodnevna opravila. Demenca je upadanje inteligentnosti, ki včasih meji že na slaboumnost. Tam je tudi pisalo, da je pogosto skrbeti za dementnega svojca celo huje, kot zboleti za demenco. Pozneje sem spoznala, da je ta trditev več kot resnična.

Sprva demenca ne povzroča velikih težav, zato jo mnogi spregledajo. Tudi jaz sem jo. To je čas, ko je dementen človek še sposoben skrbeti sam zase in zmore brez težav opravljati preprosta vsakdanja opravila, ki jih zna že od prej. Ne more pa se več naučiti novih. Težave moje mame, sem razmišljala, so se začele po možganski kapi.
Mnogi imajo že v prvi fazi demence različne čustvene motnje. Tudi moja mama jih je imela.Tako je rada olepševala svojo preteklost; ona je bila vedno prikazana v najlepši in najboljši luči. Bila je tudi prepirljiva, vedno prepričana v svoj prav, v lastno nezmotljivost ... Sprva sem seveda mislila, da ima težak "karakter". Zdaj vem, da so bila to že prva bolezenska znamenja.

Če je imela slab dan, sem ugotavljala, se je izgubljala tudi v znanem okolju. Predvsem v svojem stanovanju, ko ni več vedela, kam je dala to ali ono stvar. Če je ni našla, in to se je redno dogajalo, je obtoževala druge, da ji kradejo. Včasih tudi mene. Ker je bila takšna, se je pogosto zapletala v spore z ljudmi, ki bi ji ali so ji želeli pomagati. Mama je bila tudi blodnjava, težko je zaspala, slabo spala, čez dan pa je bila pogosto nemirna in zadirčna.

Tisto jutro sem ugotovila, da mama še ni dosegla vrha demence. Pri tretji stopnji so dementni ljudje namreč popolnoma odvisni od pomoči drugih. Ne vedo več, ali so jedli, in se pritožujejo, da jim nihče ne da hrane, pogosto ne poznajo več svojcev, le redko se kakšne stvari spomnijo, pozabijo kuhati, brati, hoditi na stranišče itd.
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd