Srce in transplantacija

mag. Robert Blumauer, dr. med., spec. kardiovaskularne kirurgije
mag. Robert Blumauer, dr. med., spec. kardiovaskularne kirurgije (Foto: Diana Anđelić)

Pogovarjali smo se s transplantacijskim koordinatorjem

Mag. Robert Blumauer, dr. med., specializant kardiovaskularne kirurgije, je eden od sedmih centralnih transplantacijskih koordinatorjev v Sloveniji. Kot pravi, število transplantacij, kjer je sodeloval kot koordinator ali član kirurške ekipe posegov, ne šteje več, vsako leto pa sodeluje pri najmanj petindvajsetih. Sicer pa po njegovem mnenju transplantacija ni zgolj tehnična veščina, marveč predvsem presečišče družbenih norm in etičnih meril.

Kdo in kako lahko postane transplantacijski koordinator?
Uradni naziv je centralni transplantacijski koordinator, ki ga lahko v Sloveniji dobi vsak zdravnik po končani fakulteti in opravljenem strokovnem izpitu. Takrat postane kandidat za koordinatorja, čemur sledi pripravljalno obdobje - šolanje, uvajanje in pridobivanje nekaterih znanj. Koordinator mora poznati postopek ugotavljanja možganske smrti, imeti mora znanja s področja psihologije (pogovori s svojci darovalcev pomembno vplivajo na uspešnost koordinatorjevega dela), poznati mora postopke "vzdrževanja" darovalcev in imeti dober vpogled v kirurško stroko (potek dela od odvzema do presaditve organa). Poznati mora torej obsežno, multidisciplinarno, razmeroma mlado področje, ki se razvija šele zadnjih sedem let, intenzivneje pa delujejo šele zadnja štri leta, ko je Slovenija postala enakovredna članica mednarodne transplantacijske mreže Eurotransplant.

V Sloveniji ni veliko centralnih transplantacijskih koordinatorjev?
Da. Trenutno nas je sedem, ki smo izmenično na voljo 24 ur na dan. V nacionalno transplantacijsko mrežo so vključeni tudi bolnišnični koordinatorji, ki pa delujejo na ravni bolnišnic, v primeru, če imajo darovalca. Ko izpeljejo postopek za ugotavljanje možganske smrti nas obvestijo in skupaj se dogovorimo za nadaljnji potek. Po uspešnem razgovoru s svojci je najprej potrebno opraviti vse preiskave, ki nam povedo o kvaliteti organov in varnosti za transplantacijo (izključena možnost prenosa okužbe in bolezni na prejemnika). Sledi prijava darovalca v Leiden, kjer je sedež Evrotransplanta in organizacija multiorganskega odvzema, kar vedno poteka prek centralnega koordinatorja, ki ima sedež v prostorih Kliničnega centra.

Kako organizirate kirurške posege?
Medtem ko v Leidnu preverjajo in usklajujejo podatke med darovanimi organi in možnimi prejemniki, mi sklicujemo kirurško ekipo, ki bo opravila odvzem. Obvestimo jih o uri začetka odvzema, v katerem donorskem centru bo potekal odvzem in kateri organi bodo odvzeti. Kadar organ odstopimo tujim prejemnikom, organiziramo tudi prevoz organa v prejemniški center ter po potrebi tudi prevoz kirurške ekipe. Obvestilo pilotom majhnih reaktivnih letal, carine, policije ter službe za varnost na letališču, sodi med delovne obveznosti koordinatorjev.

Po katerih organih pa je največje povpraševanje?
Čakalni seznam je dolg za vse organe, saj v nobeni članici ET (Eurotransplant) ni toliko organov, kot bi jih potrebovali. Najbolj kritična je čakalna lista za srce nato jetra , saj v primeru da bolniki organa pravočasno ne dobijo, na žalost umrejo. Najdaljši pa je za ledvico, kjer bolniki ob dializi lahko leta čakajo na primeren organ.

Nam lahko poveste nekaj več o pogovoru s svojci. Kako jih sprejmete, nagovarjate, prepričate?
Veliko lažje je, če se je pokojnik že pred smrtjo odločil za darovanje in to povedal tudi svojcem. Če je bilo njegovo stališče jasno že od prej, večina svojcev spoštuje njegovo voljo. Kadar ni tako - pri otrocih se, denimo, vedno odločajo prvič - pa jim podrobno razložimo, kako poteka transplantacija in kaj pomeni darovani organ tistemu, ki z njim lahko ozdravi. Odločitev svojcev je težka, zlasti ker so večinoma nenadoma izgubili svojca in se morajo takoj soočiti še z možnostjo darovanja. Veliko jih vidi v darovanju organov po smrti smisel njihovega žalovanja. V njihovem trpljenju jim ta možnost pomeni žarek lepega. Glede na nedavno študijo, v okviru katere so svojce, ki so darovali organe pokojnega, čez šest mesecev vprašali, kako ocenjujejo pogovor, je velika večina rekla, da zelo pozitivno in da je bilo to dejanje v tistem trenutku nekakšna tolažba. Vendar imamo na eni strani samo vsebino razgovora, na drugi pa njegovo dinamiko. Nekateri potrebujejo za odločitev več časa in se ne morejo takoj odločiti. Spet drugi, se želijo od svojca poprej posloviti. Vse to so komponente razgovora.

Kaj je pri tem pogovoru najtežje? Prvo srečanje? Morda prepričevanje, zavrnitev ?
Vsak pogovor je oseben in zelo poseben. Najtežji so pogovori s starši, ki so nenadoma izgubili otroka. Tako zelo si želijo upanja, a se - seveda v primeru možganske smrti - prehitro izkaže, da ga ni več. Pri pogovoru ne smeš nikoli vnaprej predvidevati, kakšen bo izid. Potrpežljivost se obrestuje. Svojci se pogosto po premisleku odločijo pozitivno, saj v darovanju organov svojca, neznani hudo bolni osebi, občutijo nekaj smisla svoje bolečine.

Najbrž so zanimive tudi izkušnje "druge strani", torej prejemnikov ...
Spominjam se dramatične zgodbe, ko smo imeli možnega darovalca, katerega pljuča so bila tudi primerna za presaditev, a še nismo imeli dokončnih podatkov o darovalcu in organu. Ob desetih zvečer sem se na oddelku za torakalno kirurgijo pogovarjal z zdravniško ekipo, ko me je nagovorila gospa. "Oprostite, ali ste vi tisti, ki imate pljuča za mojo hčerko?" Odgovoriti sem ji moral, da še ničesar ne vem, ker smo še v postopku ugotavljanja in zbiranja podatkov. Ničesar ji nisem niti mogel niti smel povedati. Srečal sem jo še nekajkrat, njena hči je bila v kritičnem stanju. Nato se je vse odvijalo z neverjetno naglico. Pljuča so bila primerna za našo prejemnico. Ekipa z Dunaja je odvzela pljuča, medtem smo bolnico varno odpeljali na brniško letališče, kjer jo je že čakalo ambulantno letalo. Ko je kirurška ekipa končala odvzem v kliničnem centru, so ekipo in pljuča hitro odpeljali na Brnik, od koder so šli skupaj na Dunaj, kjer so ji vsadili pljuča. Po treh dneh je že bila zunaj intenzivne nege in čez dva ali tri mesece me njena mama, ki je sprva nisem spoznal, vnovič ogovorila v avli kliničnega centra. "Pozdravljeni, vi ste tisti, ki ste moji hčerki našli pljuča!?" Zanimalo me je, kako se počuti hči in tedaj pokaže dekle ob sebi in reče: "To je ona. Jutri greva domov." Takšni dogodki te okrepijo in spodbudijo tudi takrat, ko moraš na pogovor s svojci.

Kaj pa korupcija?
Delujemo tako, da je zagotovljena kar najvišja možna mera zaščite. Ena od pomembnih nalog ST je, da preprečuje korupcijo z organi v Sloveniji. Nemara je sreča v tem, da nismo veliki in razkropljeni. Za transplantacijo npr. ledvice je namreč potrebno veliko ljudi, kar po svoje onemogoča, da bi dobili "podtaknjeno jajce". Gre za izrazito skupinsko delo in tu je možnosti za zlorabe zelo majhna lahko rečem praktično nemogoča. Za multiorganski odvzem najprej opravimo od 150 do 200 telefonskih pogovorov ... Pomembno je, da v pravem zaporedju zbereš prave ljudi na pravem mestu ob točno določenem času in to je včasih prava umetnost. Vse se mora ujemati. V primeru transplantacije gre za prav nasproten proces, kot smo ga vajeni ko gremo na pregled k zdravniku, na katerega moramo običajno čakati. V primeru transplantacije pa vsak član verige čaka pripravljen na organ, da je vse skupaj opravljeno v najkrajšem možnem času.

Kolikšen je ta čas?
Čas - od takrat, ko organ odvzamejo, do takrat ko ga vsadijo - je ključen in mora biti čim krajši. Na primer: srce "čaka" 4 ure, pljuča do 6 ur, jetra 12 ur, ledvica 48 ur. Če srce prihaja, denimo, iz Bruslja, je velika stiska s časom. Zato obstajajo tudi letala, ki vozijo po drugih zračnih poteh kot običajna, to so tako imenovani medicinskimi leti, z majhnimi letali, ki letijo s hitrostjo 800 kilometrov na uro. Letijo po daljicah, od letališča do letališča po najkrajši poti.

Različne kulture najbrž različno sprejemajo transplantacijo?
Poglavarji večjih cerkev so se pred leti pozitivno opredelili do darovanja organov in na tej osnovi ima Španija, ki velja za dokaj religiozno državo, enega od najboljših programov darovanja, imajo tudi največ darovalcev na število prebivalcev: 40 na milijon prebivalcev. Evrotransplant ima povprečje 15, Avstrija, ki ima malce boljši sistem, pa od 20 do 28. Slovenija je nad povprečjem, predlani smo imeli 17 darovalcev na milijon prebivalcev, lani pa 14. Transplantacija je kompleksno področje, ki ne pomeni samo tehničnega izziva, ampak je povezana s celotno družbeno, civilizacijsko ravnijo, z veljavnimi družbenimi normami, etičnimi merili ... Prvi postulat transplantacije pa je še vedno to, da svojci v tistem, zanje čustveno najbolj neugodnem trenutku, zberejo moč, da sodelujejo v pogovoru in ne nasprotujejo darovanju.

Ali pri vsaki možganski smrti pomislite, da gre za morebitnega darovalca?
Tako bi moralo biti, to je naša želja. Toda v nekaterih intenzivnih enotah še vedno premalokrat pomislijo na to, da je nekdo že možgansko mrtev. S kliničnimi preiskavami ne začnejo pravočasno, kasneje pa se organov ne da več dovolj dobro vzdrževati, da bi bili uporabni za presaditev. Najbrž je to povezano tudi s samim izrazom možganska smrt, kajti smrt je smrt, pri možganski smrti, kjer vse ostale organe umetno vzdržujemo in je izgled pokjnika drugačen kot običajno - daje videz spečega, čeprav v lobanji že dolgo ni več pretoka krvi. Zato se srečujemo z varljivim upanjem, da še ni vse izgubljeno. In resnično ni, preostali organi lahko dajo ali podaljšajo življenje in živijo naprej.
Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Vsi Viva strokovnjaki