"Preživel sem srčni zastoj!"

Nenadni srčni zastoj je stanje, ki ga zdravniki uvrščajo med tako imenovana urgentna. To pomeni, da je treba ukrepati takoj inda ni časa za odložene postopke in preiskave – dragocena je sleherna minuta, nemara celo sekunda. To je na lastni koži občutil tudi Uroš, tridesetletni vzdrževalec iz okolice Ljubljane, ki so mu pred dvema letoma prisebni kolegi s hitrim ukrepanjem rešili življenje.

Poklicati reševalce na 112 je seveda prvi vzgib pri večini ljudi, ki se odzovejo in ne pogledajo vstran – in to je tudi pravilen korak. Obenem se moramo zavedati, da človek, ki se mu je ustavilo srce, ne more čakati na prihod usposobljene reševalne ekipe. Čas je v takih primerih zlato, odmerjeno v skopih količinah. Zaradi vsega tega je neprecenljivo, če prvo pomoč in temeljne postopke oživljanja ponudijo tisti, ki so se znašli ob njem. Kajti prav to znanje lahko pomeni tanko črto, ki ločuje življenje od smrti.

Uroševa zgodba

Tridesetletnemu Urošu so pred dvema letoma prisebni kolegi s hitrim ukrepanjem rešili življenje. "Že od otroštva sem srčni bolnik in posledično seveda bolj ogrožen. Bil sem zelo šibkega zdravja. Pri dvajsetih letih je bilo stanje že tako težko, da sem bil na seznamu za presaditev srca. Leta 2003 so mi zdravniki srce tudi uspešno presadili," pripoveduje Uroš in doda, da kljub temu nikoli ni v resnici veliko razmišljal o možnosti, da bi se mu srce ustavilo, zlasti ne po tistem, ko je v njegovem prsnem košu že bílo drugo, zdravo srce. Zato je bila prva misel zdravnikov, ko je pred dvema letoma doživel nenadni srčni zastoj, da je telo zavrnilo presadek, vendar se je to k sreči izkazalo za netočno.

Ničesar se ne spomnim

Uroš je bil tistega oktobrskega dne skupaj s sodelavci v službi. Bil je sredi dela, ko se mu je nenadoma stemnilo pred očmi. Naslednje, česar se spominja, je soba za intenzivno terapijo UKC v Ljubljani, kamor so ga pripeljali reševalci. Toda do takrat se je zgodilo marsikaj, kar je odločilno vplivalo na to, da se je zbudil in da zdaj živi povsem normalno. "Ko sem se zgrudil, so se moji kolegi v hipu odzvali. Takoj so videli in vedeli, da potrebujem pomoč. Podjetje, v katerem vzdržujemo, spada med tista, ki imajo defibrilator. Sodelavci so se z neverjetno naglico organizirali: začeli so mi masirati srce, medtem pa je eden stekel po defibrilator, drugi poklical reševalce … Kot so mi povedali pozneje, je vse potekalo bliskovito in nihče ni niti pomislil, da ne bi pomagal."

Uporabili so tudi avtomatski defibrilator in mu s tem rešili življenje. Če se ne bi odzvali takoj in tako, kot so se, Uroš bržkone ne bi preživel – še posebno zato, ker je zaradi strogih varnostnih in higienskih pravil podjetja, v katerem se je to zgodilo, čas do prihoda reševalcev nahodnik, kjer je ležal Uroš, še daljši, kot bi bil sicer za enako dolgo pot.

Odzove se samo 40 odstotkov ljudi

Uroševi prijatelji oziroma sodelavci se uvrščajo v skupino 40 odstotkov ljudi, ki se odzovejo, če se znajdejo ob pomoči potrebnem človeku. To je statistika, na katero nihče ne more biti ponosen, toda dejstva so neizprosna. Res je, da marsikdo ne pomaga, ker se boji, da bo z neustreznim izvajanjemtemeljnih postopkov oživljanja povzročil škodo. Toda ljudje, ki se z nudenjem prve pomoči ukvarjajo vsak dan, zagotavljajo, da je takšno razmišljanje odveč.

Klic na 112, masaža srca in uporaba avtomatskega defibrilatorja so tri stvari, ki lahko, tako kot pri Urošu, dobesedno rešijo življenje. V pomoč vsem, ki se zavedajo pomena nudenja pomoči sočloveku, je zdaj v oporo tudi aplikacija za pametne telefone, imenovana iHELP. Z njo ne prikličemo le reševalcev, temveč tudi vse ostale uporabnike te aplikacije, ki se zadržujejo v krogu tristo metrov od nas. Poleg tega ponuja seznam lokacij avtomatskih defibrilatorjev ter algoritem nudenja prve pomoči ob nenadnem zastoju srca. Aplikacijo si lahko brezplačno naložite na pametni telefon, in sicer na spletni strani ihelp.si.

Nihče ne more vedeti, kdaj bo sam potreboval pomoč

Ta izkušnja je Uroša povsem spremenila. "Na življenje gledam drugače, še bolj ga cenim. Zelo sem hvaležen svojim sodelavcem, ki so mi priskočili na pomoč in mi rešili življenje. Vem, da bi tudi sam to brez omahovanja storil za druge. Temeljne postopke oživljanja poznam še iz šole in s tečaja prve pomoči, ki sem ga obiskoval. S svojo izkušnjo bi rad spodbudil čim več ljudi, da bi se zavedali pomena poznavanja temeljnih postopkov oživljanja, te preproste, a še kako učinkovite metode reševanja življenj. Želel bi si tudi, da bi čim več podjetij in javnih ustanov kupilo defibrilator ter ga postavilo na čim bolj vidno in lahko dostopno mesto. V resnici nihče ne more vedeti, kdaj se bo sam znašel v položaju, ko mu bodo lahko s to napravo rešili življenje."


Roman Paškulin

dr. Roman Paškulin dr. med. terapevt medicinske hipnoze


Postavi vprašanje

Mojca Cepuš

Mojca Cepuš svetovanje o prehrani Svetovalka za zdravo prehrano in hujšanje, certificirana nutricistka.

Vsi Viva strokovnjaki