Čezmerno dejaven sečni mehur in erektilna disfunkcija

Čezmerno dejaven sečni mehur (PASM) največkrat uvrščamo med "ženske" težave, vendar po 60. letu starosti ta simptom v hujši obliki prizadene približno enak delež moških. Kar 16 odstotkov obolelih ima hude težave z nezmožnostjo zadrževanja urina oziroma z njegovim uhajanjem, kar pomembno poslabša kakovost njihovega življenja. "Pri bolnikih, pri katerih PASM ni povezan s povečano prostato ali z nevrološkim obolenjem, vzrokov ne ugotavljamo, vsekakor pa blažimo posledice. Ne glede na to, ali gre za urgentne mikcije ali za inkontinenco, je terapija enaka," pojasnjuje mag. Klemen Jagodič, dr. med., spec. urologije, z Urološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje.

K sreči, dodaja, ta težava ni povezana z erektilno disfunkcijo (ED), posledično morda le pri bolnikih, ki so zaradi nenehnega vstajanja med nočnim počitkom preutrujeni, kar je lahko ena od nevšečnosti PASM. Kot je znano, ED prizadene občutno več moških: po 40. letu starosti se z (vsaj občasno) nezmožnostjo erekcije srečuje vsak drugi moški, odstotek tistih, ki pridejo po pomoč, pa je kljub ozaveščanju še vedno majhen.

Če pri PASM opozorila na morebitne dejavnike tveganja niso smiselna, bolezen pa je nemogoče preprečiti, je pri ED povsem drugače. Mag. Jagodič: "Zdaj vemo, da je kar 80 odstotkov vzrokov za motnje erekcije organske narave, gre torej za posledice razvad in bolezni, ki pripeljejo do okvare endotela krvnih žil in sinusov ter/ali živcev. Prevladujoče psihološke vzroke povečini najdemo pri mlajših moških."

Tako nenehno iskanje stranišča ali celo uhajanje vode kot tudi okrnjena spolnost pomembno vplivata na življenje moškega, ne glede na njegovo starost. "Prav staranju pa moški pripisujejo veliko tovrstnih težav, zato ne pridejo po pomoč, čeprav bi jim lahko pomagali. Ta vrata jim zapira naša družbena kultura, ki ji še vedno vladajo preštevilni predsodki in tabuji. S staranjem naše generacije se bo to nedvomno spremenilo," je prepričan naš sogovornik.

Za zdaj pa še velja, kot ugotavlja pri svojem delu, da večina moških pride k zdravniku zato, ker jim je "tako rekla žena", in še to šele takrat, ko jim resnično zmanjka izgovorov. "Na odločitev, ali poiskati zdravniško pomoč ali ne, pomembno vpliva odnos z družinskim zdravnikom. Moški, ki vendarle pridejo na pregled, pa radi povprašajo tudi o drugih težavah, ki jih pestijo, glede katerih jim morda ne moremo pomagati, lahko pa jih vsaj usmerimo k ustreznemu strokovnjaku in jim s tem ponudimo informacijo, do katere sicer ne bi prišli."

Zakaj ostati doma, če ni treba?

Čezmerno dejaven sečni mehur, ki zahteva takojšnje uriniranje ali pa se že kaže kot inkontinenca (neželeno uhajanje seča), življenja ne ogroža neposredno, vendar ga lahko prizadetemu zelo omeji. Še dejavnim lahko tako rekoč povsem onemogoči delo, upokojenim pa zareže v družabno življenje. "Žal večina moških o težavah molči, čeprav je na voljo več vrst zdravil, ki bi jim lahko pomagala. Potem ko izključimo morebitne druge vzroke siljenja na vodo ali inkontinence, kot so vnetja, povečana prostata, kamni mehurja, tumorji mehurja ipd., lahko uvedemo zdravljenje z antiholinergiki.

Če to ni uspešno, moramo bolnika poslati na nadaljnje preiskave, in če se izkaže, da je razlog težav vendarle PASM, je na voljo zdravljenje z botulinom toksinom. Učinkovino s tanko iglo vbrizgamo na več mestih v steni mehurja. Zdravljenje je navadno zelo učinkovito, vendar učinek botulina po šestih mesecih postopno izzveni, zato je treba postopek ponoviti," razlaga mag. Jagodič. Ali neželeni učinki zdravil – najpogostejša gre za suha usta in zaprtje – vplivajo na odločitev bolnikov za njihovo jemanje? " Tisti, ki jim zdravila resnično pomagajo, jih jemljejo kljub neželenim učinkom, bolniki z blagimi težavami, ki jih bolj bremenijo neželeni učinki kot osnovna motnja, pa ne.

" Na osnovi česa urolog zgolj nekoliko povečano frekvenco uriniranja, ki ne zahteva zdravljenja, razloči od simptomov čezmerno dejavnega sečnega mehurja? "Meja je bolnikova pritožba, zato se je treba z njim iskreno in temeljito pogovoriti. Pogostost uriniranja ne opozarja nujno na patologijo mehurja ali prostate. Odgovor na vprašanje, kolikokrat na dan gre bolnik na vodo, ni najpomembnejši. Ključni so odgovori na vprašanja, katere bolezni ima, katera zdravila jemlje, kaj pije in kako opravlja malo potrebo. Ti podatki nam povedo veliko več."

Če moški želi, lahko tudi v starosti

PASM in motnje erekcije niso neposredno povezani, druži pa jih podoben odziv prizadetih moških, torej tišina. "Znova opozarjam na izjemno vlogo družinskih zdravnikov. K nam namreč nemalokrat pridejo moški z napotnico za težave, ki jih v resnici nimajo, in šele med odhajanjem iz ordinacije le stežka povedo, kaj jih pravzaprav pesti. Sam pogovora o spolnosti pri starostnikih ne načenjam, saj je to naloga družinskih zdravnikov, ki naj bi svoje bolnike bolje poznali, poleg tega jim lahko v primeru ED hitro pomagajo z belim receptom za katero od zdravil.

Družinski zdravniki se morajo s svojimi bolniki tudi ustrezno pogovoriti o potrebnih spremembah v življenju – v primeru ED so to opustitev kajenja in čezmernega uživanja alkohola, nujna telesna dejavnost in uravnavanje telesne teže, pri sladkornih bolnikih dobro urejen diabetes in urejen krvni tlak. Moške morajo tudi opozoriti, da je ED lahko napovedni dejavnik za akutni miokardni sindrom čez tri do pet let, kar zahteva pregled žil." K urologom naj bi prišli vsi, ki jim zdravila ne pomagajo in pri katerih znaki opozarjajo na morebitne hormonske motnje zaradi upadanja ravni testosterona.

"Moški pogosto ne vedo, da tudi nas prizadene podobno obdobje, kot je za ženska menopavza. Testosteron v moškem telesu začne upadati po 40. letu starosti, in če njegova raven pade pod določeno vrednost (pod 10–12 nmol/l), se to kaže na različne načine. Moškemu najprej upade spolna sla, drugi značilni znaki so utrujenost, motnje spanja, depresija, kognitivni upad in tudi motnje erekcije. Vse našteto še prej prizadene kadilce.

" Urolog bolnikom, ki imajo težave zaradi upada ravni testosterona, predpiše nadomestno hormonsko terapijo, bolnikom z ED pa lahko zamenja zdravila ali jim namesto tablet uvede injekcije vazoaktivne snovi. "Vbrizgavanje te učinkovine v brecilno telo je treba moškega naučiti; pri tem mu lahko pomaga tudi spolni partner. Prednosti tovrstnega zdravljenja pred tabletami sta takojšnja erekcija, ki v primerjavi s tisto po tabletah ne potrebuje dodatne spolne stimulacije, in tudi to, da tovrstno zdravljenje plača zavarovalnica. Oba dejavnika in učinkovitost zdravila številne moške prepričata, zato nimajo zadržkov do zbadanja v penis," poudarja mag. Klemen Jagodič. Poleg tega je moškim na voljo pomoč pri vzpostavljanju erekcije z vakuumsko črpalko, pri nekaterih mlajših moških z ED pa se odločijo tudi za operativno zdravljenje.

In vendar je prav vsak v resnici ne potrebuje

Izgubo za oba partnerja zadovoljive erekcije moški povečini doživljajo zelo silovito, zato pogosto težko sprejmejo iskreno razumevanje partnerice, ki se ji to ne zdi tako hudo. "Te občutke bi nemara lahko primerjali s tistimi, ki pestijo ženske po operaciji raka dojk. Številne doživljajo izgubo dojke kot nekaj katastrofalnega in ne morejo verjeti, da si jih partner kljub temu še naprej želi. Zato je ključen pogovor med partnerjema," svetuje naš sogovornik.

"Pri spolnosti gre za primarni nagon, in ko se kaj zaplete, za moškega utegnejo biti posledice zelo travmatične. Neredko se začne podirati tudi vse drugo – kot domine. Zato predvsem moške v srednjih letih po morebitni operaciji na prostati, ki tudi lahko povzroči ED, že na prvem kontrolnem pregledu opozorim, da ne smejo odlašati z zdravljenjem. Če bodo pri 50. letih prenehali biti spolno dejavni, se jim čez kako desetletje nemara niti ne bo več ljubilo ukvarjati se s tem. Povsem drugače je pri moških, ki zaradi različnih razlogov erekcije niti ne potrebujejo več ali si je ne želijo. Teh seveda ne smemo siliti k zdravljenju. Zgodilo se nam je tudi že to, da nas je po uvedbi zdravljenja ED pri možu poklicala zelo razburjena žena in nas obtožila, da smo ji odvzeli tako želeni 'mir'!"