Pričevanje: Presaditev ledvic

  • petek, 30. april 2010
(Foto: Diana Anđelić)

V pričakovanju klica

»Ste zdravi?« se je glasilo prvo vprašanje, ko je gospod Brane Tome dvignil telefonsko slušalko. Bilo je 15. aprila 2001, na velikonočno nedeljo in dan železničarjev, in vse je kazalo, da bo to odtlej tudi njegov drugi rojstni dan. Zelo dobro je namreč vedel, kaj pomeni to navidez povsem nepomembno vprašanje: zanj so dobili darovalca! V najkrajšem času ga čaka ledvica, če bo le šlo tudi vse drugo po načrtih in s kancem sreče. Kot se je izkazalo 24 ur zatem, je ta našega sogovornika spremljala v izobilju.

»Pravijo, da veliko ljudi, ko prejmejo klic, podvomi v svojo odločitev in nekateri se celo premislijo. Sam vsekakor nisem bil med njimi. Prav nič nisem razmišljal. Klic sem prejel ob 10.30, ko sem urejal svojo pisarno, ob 11.30 pa sem bil že v UKC Ljubljana (gospod Tome živi v okolici Ljubljane, op. a.)! Res sem si želel na operacijo, po novo ledvico in novo življenje!« se spominja gospod Tome. V obdobju, ko je bil na hemodializi, si je želel in čakal samo na ta trenutek, čeprav si je z dobro organizacijo in predvsem veliko volje življenje uredil tako, da ga je bolezen čim manj ovirala.

Ta se je v njegovo življenje prikradla povsem nepričakovano in je bila odkrita naključno, med zdravniškim pregledom tik pred začetkom prve službe. Glomerulonefritis, ki so mu ga diagnosticirali pri triindvajsetih letih, je namreč pomenil, da mu bodo nekega dne odpovedale ledvice. S prehrano in z zdravim življenjskim slogom mu je do 45. leta uspelo bolezen nadzirati, nato se je vse začelo podirati. V življenje nadvse dejavnega podjetnika, ki je bil nenehno razpet med Slovenijo in drugimi evropskimi državami, kamor je hodil po službenih poteh, je vstopila hemodializa. Trikrat na teden po štiri ure. Naslednja tri leta je vsak torek, četrtek in soboto preživel v dializnem centru. »V soboto zvečer sem zaključil dializo, v nedeljo pa sem bil že na poti v katero od držav, s katerimi sem posloval. Ker sem moral biti v torek že doma, sem se bal, da zaradi slabega vremena ali odpovedi poleta ne bi kje obtičal, zato sem vedno potoval z avtom. Za vsak primer sem imel s seboj poseben prašek, ki bi mi pomagal prebroditi prvo krizo, če mi slučajno ne bi uspelo pravočasno priti na dializo,« razlaga gospod Tome. Seveda lahko razumemo, zakaj si je tako zelo želel, da bi čimprej dočakal odrešilni klic s klinike.

Zato je tistega aprilskega popoldneva pred osmimi leti brez najmanjših zadržkov in z veliko zavzetostjo sledil utečenemu protokolu, ki čaka vsakega ledvičnega bolnika pred presaditvijo. Zdaj se vsega spominja kot v polsnu, ve le, da je bil preplavljen z adrenalinom in nadvse neučakan. Ko je čakal na preiskave, je bil prepričan, da bo ledvica njegova in da bo dolgo delovala. Ko so prispeli še zadnji izvidi preiskav, je bilo jasno – poseg mu bodo opravili še isti dan! Res je bil. Dvanajst ur po telefonskem klicu se je gospod Tome zbudil iz narkoze, v telesu pa je delovala »nova« ledvica! »Prvo lulanje je bilo čisti orgazem!« se še danes spominja ves nasmejan.

V bolnišnici je ostal devet dni, naslednje tri tedne pa je moral zelo paziti, da se ne bi okužil. V tistem času je bil tudi izvoljen za predsednika Zveze ledvičnih bolnikov Slovenije.

Po presaditvi je kmalu občutil posledice močnih imunosupresivnih zdravil in glukokortikoidov, ki jih mora jemati ves čas, da telo ne zavrne presajene ledvice. »Imel sem težave zaradi sive mrene, zaradi česar so me operirali na obeh očesih. Bolele so me kosti, utrpel sem zlom noge,« pove gospod Tome in doda, da se je moral srečati še z eno, dokaj pogosto nadlogo in neželenim učinkom zdravil, kožnim rakom. Mirno še doda, da je utrpel tudi infarkt. Toda nikoli ni niti za hip obžaloval posega in življenja s presajeno ledvico. Kljub vsem nevšečnostim je njegovo življenje zdaj kakovostnejše, pravi, saj je svobodnejši in lahko opravlja več dejavnosti, ki bi jih sicer težje.

Še vedno je nadvse dejaven v zvezi, v kateri si dejavno prizadeva za izboljšanje razmer pri zdravljenju končne ledvične odpovedi in razmer na Kliničnem oddelku za nefrologijo – centru za transplantacije ljubljanskega kliničnega centra. »Vsake tri mesece grem namreč na kontrolni pregled in vsakič lahko opazujem, kako se več deset bolnikov stiska na ozkem hodniku in čaka na pregled v edini ambulanti, v kateri nas vsakič čaka drug zdravnik. To se mora spremeniti, saj je ta edina ambulanta z enakim številom zdravnikov delovala tedaj, ko je bilo bolnikov s presajeno ledvico 150, zdaj pa nas je že skoraj 500. To je v resnici nevzdržno, zato se že več let borimo, da bi se razmere uredile,« je odločen gospod Tome.