Kronična ledvična odpoved

prof. dr. Radovan Hojs, dr. med., spec. internist nefrolog
prof. dr. Radovan Hojs, dr. med., spec. internist nefrolog (Foto: Janko Raht)

Kronična ledvična bolezen je dokaj pogosta. Bolniki je ne čutijo, zdravniki jo velikokrat odkrijejo le naključno. Vendar pa ima lahko ta bolezen hude posledice, saj utegne brez zdravljenja priti do končne ledvične odpovedi. O kronični ledvični bolezni smo se pogovarjali s prof. dr. Radovanom Hojsom, dr. med., specialistom internistom nefrologom in vodjo Internističnega oddelka Splošne bolnišnice Maribor.

Kronična ledvična bolezen je okvara ledvic, ki traja več kot tri mesece. Kaže  se tako, da sta v urinu kri ali beljakovine, ledvice na slikovni preiskavi z ultrazvokom niso videti normalne, ali pa z zmanjšanim delovanjem ledvice na manj kot 60 odstotkov (GFR  60 ml/min/1,73 m2). Tudi  v primeru da je ledvično delovanje zmanjšano na manj kot 60 odstotkov normalnega delovanja, je to kronična ledvična bolezen, čeprav so vsi drugi izvidi normalni (v urinu ni krvi ali beljakovin, oblika ledvic je normalna).

Kronična ledvična bolezen je bolj značilna za odrasle ljudi, otroci zbolijo le poredko. Bolniki najpogosteje zbolijo zaradi drugih bolezni, predvsem kot posledica sladkorne bolezni in ob zvišanem krvnem tlaku. Tretji pomembni vzrok kronične ledvične bolezni so tako imenovani glomerulonefritisi, imunska vnetja ledvičnih telesc. Razmeroma pogosta je tudi dedna oblika bolezni, ki ji pravijo policistična bolezen ledvic.

Kronična ledvična bolezen se začne potiho in tako rekoč brez znakov. Prve večje težave bolnik pogosto občuti šele, ko se bolezen razvije do končne ledvične odpovedi. Prav zaradi tega jo pogosto odkrijejo naključno ob laboratorijskih preiskavah.

Nova klasifikacija kronične ledvične bolezni

V zadnjih desetletjih je bilo v veljavi več razvrstitev stopnjevanja kronične ledvične bolezni. Velik napredek je bil dosežen leta 2002, ko je Ameriško združenje za ledvične bolezni predlagalo novo, poenostavljeno razvrstitev, da bi lažje in natančneje razdelili bolezen na stopnje ter jo nato ustrezno spremljali in zdravili. Kronično ledvično bolezen so razdelili na pet stopenj. Prva je najblažja oblika bolezni, peta stopnja pomeni končno ledvično odpoved, ko je treba začeti z dializo ali presaditi ledvico.

Hitrost glomerulne filtracije omogoča opredelitev stopnje kronične ledvične bolezni:

Dializnih bolnikov je v primerjavi z bolniki s kronično ledvično boleznijo zelo malo. Bolniki s tretjo stopnjo kronične ledvične bolezni, ki imajo ledvično funkcijo zmanjšano skoraj na polovico, predstavljajo približno štiri odstotke populacije. To so pokazale velike raziskave, ki so jih opravili v Veliki Britaniji in ZDA. Če to prenesemo na slovenske razmere, lahko ocenimo, da ima kronično ledvično bolezen  na tej  stopnji (manj kot 60% delovanja ledvice) približno 80 tisoč ljudi. To resda ni tako pogosta bolezen, kot sta diabetes in zvišan krvni tlak, vendar je število bolnikov vseeno dokaj visoko, znatno višje, kot so nekoč menili strokovnjaki.

Težka prepoznava bolnikov

Bolnik s kronično ledvično boleznijo v tretji fazi razvoja bolezni (ledvična funkcija je zmanjšana na polovico ali tretjino) ne občuti ničesar, lahko ima celo popolnoma normalen urin, tudi slikovna preiskava lahko pokaže popolnoma normalno ledvico. Bolnik, kot rečeno, ne čuti spremembe, ne zazna, da se nekaj dogaja. Zato je splošni zdravnik tisti, ki bo opravil presejalne teste krvi in urina ter ugotovil, kako delujejo bolnikove ledvice. Na podlagi rezultatov laboratorijskih preiskav  lahko bolnika tudi uvrsti glede na stopnjo razvoja kronične ledvične bolezni, seveda če ugotovi to bolezen. Iz krvi namreč zdravniki ugotavljajo delovanje ledvic, iz urina pa prisotnost beljakovin in krvi v ledvicah. V krvi merijo molekulo, ki ji pravijo kreatinin. Ena od glavnih novosti, ki jo je prinesla prej omenjena nova klasifikacija ledvične bolezni, je to, da zdravniki ob pomoči vrednosti kreatinina po posebni formuli izračunajo, kakšna je ledvična funkcija. Potem lahko bolnika na podlagi glomerulne filtracije razporedijo v omenjenih pet skupin. Nefrologi si prizadevajo, da njihovi kolegi, ki imajo opraviti z bolniki s kronično ledvično boleznijo, dejavnosti ledvic ne bi ocenjevali le na osnovi vrednosti kreatinina, temveč s preračunavanjem glomerulne filtracije po omenjeni formuli. Tak izračun namreč poda veliko natančnejšo podobo o tem, kako je v resnici z delovanjem bolnikovih ledvic. Normalna vrednost kreatinina naj bi znašala do približno 100 μmol/liter (več je praviloma slabše).

Članek se nadaljuje »