Težave z mehurjem: V ambulanti družinskega zdravnika

asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med., spec. splošne medicine
asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med., spec. splošne medicine (Foto: Diana Anđelić)

Čezmerno aktiven sečni mehur (v angleščini uporabljajo kratico OAB, za "overactive bladder") sodi med zdravstvene težave, ki prizadetemu posamezniku pomembno zmanjšajo kakovost življenja. Tako zanj kot za zdravstvo pa ta težava povzroča tudi precejšnjo gmotno breme. Pri prepoznavanju in reševanju težav, povezanih s čezmerno aktivnim sečnim mehurjem imajo zato splošni/družinski zdravniki še posebno pomembno vlogo. Kakšna je, nam je povedala asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med., specialistka splošne medicine.

Zdravniki splošne medicine so najbolj dostopni, svoje paciente najbolje poznajo in lahko tovrstne zdravstvene težave prepoznajo v dovolj zgodnjem stadiju, ko so odprte še vse možnosti za zdravljenje. Seveda sta predpogoja za to ustrezna izobrazba in ozaveščenost zdravnika, ki ga obišče tak bolnik, nam je povedala asist. mag. Nena Kopčavar Guček, dr. med.

"Nedavna škotska raziskava (SIGN) je pokazala, da manj kot polovica ljudi, ki imajo s težave s čezmerno aktivnim sečnim mehurjem, poišče pomoč pri zdravniku. Težave preprosto zamolčijo. Razlogi za to so nelagodje, zadrega, napačna predpostavka, da za take težave ni pomoči, in mnenje, da je uhajanje urina neizogibni sestavni del staranja. Poleg urologov, ginekologov in fizioterapevtov moramo postati del te multidisciplinarne ekipe tudi izbrani osebni zdravniki. Preventivno delovanje pa obsega izobraževanje bolnikov (vesela sem tudi tokratne priložnosti), premagovanje stigmatizacije in mnenja o neozdravljivosti ter dejavno iskanje bolezenskih znakov pri bolnikih. Idealno bi bilo, če bi vprašanja o znakih in simptomih čezmerno aktivnega sečnega mehurja vtkali v vsakdanje pogovore z bolniki, predvsem s tistimi, pri katerih obstaja več dejavnikov tveganja za to motnjo."

Bolnika je treba znati pravilno vprašati o njegovih težavah

Za čezmerno aktiven mehur so značilni močni, urgentni pozivi k uriniranju, z inkontinenco (uhajanjem urina) ali brez nje, značilno je pogosto odvajanje urina, tudi ponoči. Bolnika je treba povprašati po vseh teh znakih, pravi naša sogovornica. "Za začetek sta najboljši vprašanji odprtega tipa, na primer: "Precej ljudi ima težave z odvajanjem vode. Ali ste tudi vi opazili kaj podobnega?" Nekateri ljudje o tovrstnih težavah zaradi že omenjenih ovir in predsodkov težko spregovorijo, zato jih je treba dejavno spodbujati. Gre za bolezen kot vsako drugo, ki jo lahko tudi uspešno zdravimo,” je prepričana mag. asist. mag. Kopčavar Guček. "Nekateri bolniki, zlasti starejši, so včasih pri navajanju svojih težav nekoliko negotovi: ne razlikujejo med pogostnim odvajanjem in uhajanjem urina, ne vedo, kolikokrat na dan gredo na vodo, koliko tekočine spijejo … Zato pridejo prav, vsaj meni, že izdelani in mednarodno preskušeni vprašalniki, ob pomoči katerih lahko uspešno razlikujemo med seboj različne oblike inkontinence (stresno, urgentno in mešano), a tudi prepoznamo čezmerno aktivnost sečnega mehurja."

Bolniki s čezmerno aktivnim sečnim mehurjem čutijo zelo močno potrebo po uriniranju (tisti s stresno inkontinenco pa sploh ne), urinirajo več kot 8-krat v 24 urah, med telesno dejavnostjo jim urin ne uhaja (tistim s stresno inkontinenco pa), vsakič odvajajo (če ne gre za lažen poziv) primerno količino seča in jim pred prihodom na stranišče urin večinoma ne uide (tistim z inkontinenco pa), tisti s čezmerno aktivnim mehurjem gredo ponoči večkrat na vodo, tisti z inkontinenco pa ne. Seveda se simptomi večkrat prepletajo, tu so še moški s povečano prostato, ki imajo lahko nekatere znake iz obeh skupin bolezni …

"Moje izkušnje kažejo, da je za prepoznavanje čezmerno aktivnega mehurja ključen natančen pogovor. Ljudje takega pogovora ne načnejo sami od sebe, pomembno je predvsem zdravnikovo obzirno in dejavno poizvedovanje. Nujno je tudi premagovanje predsodkov in stigmtizacije, saj gre za zdravstvene težave, ki niso zelo redke," pravi asist. mag. Kopčavar Guček.

Nedavna evropska raziskava med ženskami, starejšimi od 18 let, je v 20 (urgentna inkontinenca) do 37 odstotkih (stresna inkontinenca) pri njih zaznala različne motnje odvajanja urina. S starostjo je pogostnost težav naraščala. Naša sogovornica pravi, da je zdaj na voljo veliko tehnik za prepoznavanje in zdravljenje teh motenj. Poleg pogovora in kliničnega pregleda trebuha in sečil je pomembna preiskava pregled urina. Za motnjami odvajanja urina se lahko skrivajo tudi različne nevrološke, ginekološke, internistične in nalezljive bolezni, zato je pregled pri izbranem osebnem zdravniku zagotovo prvi korak. Skupaj z njim se boste dogovorili, ali in katere preiskave, tudi specialistične, so še potrebne. Zato je prvi nasvet vsem, ki imajo težave z uhajanjem urina ali z mehurjem, naj obiščejo družinskega oziroma osebnega zdravnika. 


Andrej Repež

asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije

Marko Hočevar

prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne kirurgije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki