Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kronična ledvična odpoved: Peritonealna dializa kot prijaznejša rešitev

Prof. dr. Damjan Kovač, nefrolog iz UKC Ljubljana:»Peritonealna dializa je primerna za vsakogar, ki si želi bolj neodvisnega življenja.«
Prof. dr. Damjan Kovač, nefrolog iz UKC Ljubljana:»Peritonealna dializa je primerna za vsakogar, ki si želi bolj neodvisnega življenja.« (Foto: Osebni arhiv)

Bolniki potrebujejo več informacij o različnih metodah tudi nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi. Tako bi verjetno večkrat izbrali prijaznejšo metodo, peritonealno dializo, menita nefrologa izr. prof. dr. Damjan Kovač iz UKC Ljubljana in izr. prof. dr. Robert Ekart iz UKC Maribor.







Mediana starosti ljudi, ki začnejo nadomestno zdravljenje zaradi odpovedi ledvic, je v Sloveniji med najvišjimi v svetu, 69 let.

Peritonealna dializa

Peritonealna dializa je primerna za vsakogar, ki si želi bolj neodvisnega življenja. Svetujejo jo tudi starejšim bolnikom, ki bi težko prenašali vožnjo v hemodializni center trikrat na teden in hitre odvzeme tekočine med hemodializami. Prednost peritonealne dialize je, da bolnik menjave dializne raztopine opravlja doma, kontrole v lokalnem centru za trebušno dializo pa so potrebne približno enkrat na mesec, pojasnjuje dr. Kovač. Za peritonealno dializo bolniku z operacijo vstavijo v trebušno votlino silastični kateter. Notranji del katetra je v trebušni votlini, zunanji del pa je običajno na koži v višini popka. Bolnik si skozi kateter v trebušno votlino vtaka dializno raztopino, v katero iz krvi skozi trebušno mreno (peritonej) prehajajo snovi, ki se sicer pri zdravem človeku izločajo skozi ledvice, in voda.

Človek, ki se zdravi s peritonealno dializo, lahko potuje – vrečke z dializno raztopino lahko vzame s seboj na pot, proizvajalci pa omogočajo tudi dostavo raztopin v tujino. Po besedah nefrologa je dobra stran peritonealne dialize tudi to, da se uremični toksini in voda iz telesa odstranjujejo 24 ur na dan, zaradi česar so manjše dietne omejitve kot pri hemodializi – bolniki lahko zaužijejo nekoliko več sadja in zelenjave, ki vsebuje veliko kalija, in več beljakovin, ki vsebujejo fosfate, poleg tega pri tem zdravljenju bolniki dalj časa ohranijo diurezo (izločanje seča).

Zelo pomembni so pravilni higienski ukrepi

Za preprečevanje okužb pri peritonealni dializi je zelo pomembno, da so bolnik in svojci naučeni pravilnih higienskih ukrepov, opozarja dr. Kovač. Ob dobri poučenosti bolnika in pravilnem ravnanju s katetrom so zapleti zelo redki, zagotavlja. Zadržki za to obliko dialize so večje trebušne kile, zarastline v trebušni votlini po večjih operacijah ali okužbah, ekstremna debelost, vnetna črevesna bolezen in neustrezne bivalne razmere.

Pomanjkljivost peritonealne dialize pa je, da ni trajna, saj se po petih do desetih letih peritonej oziroma peritonealna membrana zaradi dializne raztopine, ki jo vtakamo v trebušno votlino, izčrpa. Po odpovedi peritonealne membrane je potreben prehod na hemodializo ali presaditev ledvice, če bolniki pred tem nimajo zadržkov. »Bolnica z verjetno najdaljšim ‘stažem’ v Sloveniji se s peritonealno dializo zdravi že 16 let,« dodaja dr. Ekart.

Dve obliki peritonealne dialize

Kontinuirana ambulantna peritonealna dializa (CAPD) pomeni, da bolnik običajno štirikrat na dan menja dializno raztopino v trebušni votlini. Postopek ene menjave traja približno pol ure.

Avtomatizirana peritonealna dializa (APD) pa poteka s pomočjo aparata, pri čemer se bolnik zvečer priključi na aparat, ki čez noč izmenjuje dializno raztopino v trebušni votlini, zjutraj pa se od njega odklopi. Ta pristop je primeren tudi za asistirano peritonealno dializo s pomočjo patronažne sestre, ki je namenjena predvsem starejšim, ki peritonealne dialize niso sposobni izvajati sami.

Hemodializa

Za hemodializo je potrebna konstrukcija arteriovenske fistule – gre za spoj med arterijo in veno, običajno na zgornji okončini, da lahko med postopkom hemodialize speljejo dovolj krvi skozi umetno ledvico (dializator), v kateri se odstranijo uremični strupi in voda, razlaga dr. Kovač. Postopek hemodialize se običajno izvaja v lokalnem dializnem centru trikrat na teden, traja pa od štiri do pet ur. Tudi bolniki, ki se zdravijo s hemodializo, lahko neovirano potujejo, saj ZZZS krije izvajanje hemodialize v tujini po predhodnem dogovoru z zdravstveno ustanovo v kraju, kamor je bolnik namenjen, dodaja sogovornik.

Slabosti te metode so, da mora bolnik trikrat na teden v dializni center, da je lahko fizično naporna in lahko pri nekaterih bolnikih zaradi odvzema tekočine povzroči upad krvnega tlaka, slabost in izčrpanost. Poleg tega bolniki pri zdravljenju s hemodializo hitreje postanejo anurični (prenehajo odvajati seč) ter so zato bolj omejeni pri uživanju tekočin in nekatere hrane, kar poslabša kakovost življenja. Včasih je lahko zaradi neustreznih žil konstrukcija fistule težavna ali celo nemogoča, takrat je treba dializo izvajati prek venskega katetra na vratu. Sicer pa je to lahko zelo dolgotrajna metoda zdravljenja ledvične odpovedi. »Bolnica z najdaljšim ‘stažem’ v Sloveniji se s hemodializo zdravi že več kot 45 let,« pravi dr. Kovač.


S presaditvijo povezanih najmanj omejitev in najboljša kakovost življenja

Presaditev ledvice bolnikom, ki so primerni za ta poseg, omogoča najvišjo kakovost življenja, saj je s tem pristopom zdravljenja ledvične odpovedi povezanih najmanj dietnih omejitev, najboljše počutje in največ prostega časa. Vedeti moramo tudi, da presaditev poleg izboljšanja kakovosti življenja tudi podaljša življenje v primerjavi z bolniki, ki se zdravijo z dializo. »Bolnike, ki izpolnjujejo pogoje in nimajo zadržkov, lahko na seznam čakajočih za presaditev ledvic uvrstimo še pred ledvično odpovedjo. Nekaterim tako ledvico presadimo še pred odpovedjo ledvic in sploh ne potrebujejo zdravljenja z dializo. Če ledvice ne prejmejo pred odpovedjo svojih ledvic, pa jih do presaditve zdravimo s hemodializo ali peritonealno dializo,« je razložil dr. Kovač.


Pomanjkljivost presaditve: ni trajna, vsi bolniki niso primerni

V Sloveniji se izvajajo presaditve ledvic od umrlih in živih darovalcev. Zadnjih je za zdaj še malo, v zadnjih dveh letih zgolj štirje. Na presaditev bolnike pripravljajo v lokalnem nefrološkem ali dializnem centru, v Center za presajanje ledvic v UKC Ljubljana po besedah dr. Kovača prihajajo bolniki iz ljubljanske regije in tisti bolniki iz drugih regij, ki imajo več zdravstvenih težav in je zato priprava pri njih zahtevnejša. Priprava traja nekaj mesecev, lahko pa se zavleče tudi do enega leta, odvisno od zdravja posameznika, pridruženih bolezni in potrebnih dodatnih preiskav. Ko je bolnik enkrat uvrščen na čakalni seznam, na presaditev ledvice čaka v povprečju eno leto.

»Življenjska doba presajene ledvice je omejena, lahko sicer preživi tudi več kot 10 ali 15 let, lahko pa odpove že v nekaj letih. Preživetje ledvice živih darovalcev je boljše kakor preživetje ledvic umrlih darovalcev. Če ledvica odpove, lahko bolnike zdravimo s hemodializo, peritonealno dializo ali pa jim vnovič presadimo ledvico,« končuje dr. Kovač.


Najnovejši sistem omogoča sprotno sledenje bolniku

Najnovejši sistem za avtomatizirano peritonealno dializo (APD), pri kateri izmenjava dializne raztopine poteka s pomočjo aparata ponoči v domačem okolju, vsak dan samodejno pošilja podatke v oblak na spletu, kjer so vidni lečečemu zdravniku. Kot pravi nefrolog prof. dr. Robert Ekart, pri njih ta sistem za zdaj uporablja osem bolnikov. Poleg možnosti sprotnega vpogleda v podatke kot prednost tega sistema navaja tudi programiranje različnih nastavitev na aparatu na daljavo (čas dialize, število menjav dializne raztopine). »Pri starejšem modelu to lahko naredimo le ob kontrolnih pregledih približno enkrat na mesec. Bolnik mora takrat s seboj prinesti spominsko kartico s podatki iz aparata.

Ob uvedbi sprememb v zdravljenju mora bolnik priti na kontrolni pregled v dializni center, pri novejšem sistemu APD pa to ni potrebno, saj lahko marsikaj uredimo na daljavo, s telemedicino,« pojasnjuje. Nedavno so obravnavali 30-letnega bolnika, ki se je zdravil z najnovejšim sistemom za APD, nato pa so se pojavili različni simptomi, visok krvni tlak, hipervolemija (znatna otečenost zaradi preobremenjenosti s tekočino) in težko dihanje, kar je zaskrbelo celo bolnikovo izbrano družinsko zdravnico. »Najprej smo mislili, da je odpovedala peritonealna dializa. To bi bila kar težava, saj je bolnik vztrajal, da se ne želi zdraviti s hemodializo. Nato smo mu na daljavo spremenili način zdravljenja. Povečali smo število menjav dializne tekočine in izbrali drugo koncentracijo dializnih raztopin. Že v nekaj dneh smo opazili izboljšanje. Telesna teža bolnika se je zmanjšala za pet kilogramov, znižal se je tudi krvni tlak,« je navdušen dr. Ekart.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

kronična ledvična odpoved , peritoenalna dializa

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.