Urinska inkontinenca: Ko kaplja in curlja

Nehoteno uhajanje urina ali urinska inkontinenca je pogosta in neprijetna težava, ki prizadene ljudi obeh spolov in v vseh starostnih obdobjih. Pojavi se, kadar mišice zapiralke, mišice medeničnega dna in mišice mehurja ne delujejo pravilno in usklajeno, ker so bodisi prešibke bodisi čezmerno dejavne. Pri blažjih ali zmernih težavah, zlasti če pričnemo z zdravljenjem kmalu po začetku težav, lahko uhajanje urina učinkovito zdravimo z neinvazivnimi oblikami zdravljenja.

Kar 76 odstotkov ljudi sprejme urinsko inkontinenco kot normalno stanje, povezano s staranjem, težav z uhajanjem urina pa se ljudje pogosto sramujejo, zato se začnejo izogibati družabnemu življenju in se umikati v osamo. Poseben problem je uhajanje urina pri spolnih odnosih, ki lahko pripelje do zavračanja partnerja in postopnega odtujevanja.

Pogosteje so prizadete ženske. Po strokovnih ocenah naj bi zaradi urinske inkontinence trpelo 40 odstotkov žensk, od tega 33 odstotkov mlajših od štirideset let, ter 50 odstotkov žensk, starejših od šestdeset let. Med nosečnostjo se z nehotenim uhajanjem urina sreča 60 odstotkov žensk, po porodu pa ostane inkontinentnih do 52 odstotkov žensk. Moški imajo težave z nenadzorovanim uhajanjem urina po operaciji prostate.

Po podatkih Mednarodnega združenja za urinsko inkontinenco (ICS) kar 70 odstotkov ljudi s tovrstnimi težavami nikoli ne poišče pomoči, zaradi česar po nepotrebnem trpijo. Tako le malo ljudi pravočasno poišče ustrezno strokovno pomoč. Toda prav pravočasen začetek zdravljenja, še preden se simptomi uhajanja urina docela razvijejo, je izjemnega pomena, saj so uspehi zdravljenja z neinvazivnimi metodami takrat učinkovitejši in trajnejši. Tako se lahko operativnemu zdravljenju izognemo ali ga vsaj odložimo za več let.

Stresna inkontinenca

Mlajše ženske najpogosteje pesti stresna urinska inkontinenca (SUI). Urin uhaja skozi nepoškodovano sečnico ob kihanju, kašljanju, dvigovanju bremen, teku, skakanju s kolebnico in drugih dejavnostih, pri katerih zaradi povišanja trebušnega pritiska postane pritisk v mehurju večji od pritiska v sečnici. Osnovni vzrok je oslabljeno delovanje vezivno-mišičnih struktur medeničnega dna in s tem oslabljen zaporni mehanizem vratu sečnega mehurja.

Med nosečnostjo, po porodu in operaciji

Pri ženskah sta pomembna dejavnika tveganja za oslabelost mišic medeničnega dna nosečnost in porod. Do tega lahko pride tudi po ginekoloških in uroloških operacijah (pri moških zlasti po operaciji prostate), pri nevroloških obolenjih ali zaradi staranja. Vezivno-mišične strukture medeničnega dna se poškodujejo tudi ob napornem delu ali kroničnem kašlju, kroničnem zaprtju in čezmernem napenjanju; vse to lahko povzroči čezmeren pritisk na spodnja sečila in medenično dno. Če so ti neugodni vplivi izraziti in dolgotrajni, se rodila povesijo, spremeni se lega sečnega mehurja, lahko pa pride tudi do nehotenega uhajanja blata in vetrov.

Urgentna urinska inkontinenca

Starejše ženske imajo pogosteje težave z urgentno urinsko inkontinenco (UUI), pri kateri urin uhaja po predhodni hudi potrebi po uriniranju. UUI je posledica čezmerno dejavnega sečnega mehurja. Pacientke morajo na stranišče tudi po več kot osemkrat na dan, zaradi potrebe po mokrenju vstajajo tudi po dvakrat ali večkrat na noč. Težave pogosto nastopijo na poti proti stranišču, ob poslušanju tekoče vode ali delu z mrzlo vodo.
Številne – zlasti starejše – pacientke se spopadajo s kombinacijo stresne in urgentne inkontinence, tako imenovano mešano urinsko inkontinenco (MUI).

Na voljo so različne oblike zdravljenja

Prednost namenjamo tistim, ki so ob primerljivi učinkovitosti obenem najmanj agresivne. Pri zdravljenju vedno najprej priporočimo neinvazivne, tako imenovane konservativne metode zdravljenja.

• Najpogosteje svetovani nekirurški ukrep, ki lahko težave prepreči ali celo pozdravi, so intenzivne vaje za mišice medeničnega dna (Keglove vaje), ki pa zahtevajo vztrajnost. Samo močne mišice medeničnega dna se lahko zoperstavijo povečanemu pritisku v trebušni votlini ter učinkovito sodelujejo pri zadrževanju urina in blata. Poleg tega prispevajo k stabilnosti hrbtenice in medeničnega obroča, ne nazadnje pa so pomembne tudi za spolno doživljanje. Nadvse pomembno je, da vaje izvajamo pravilno (krčimo prave mišice in na pravi način), saj lahko v nasprotnem primeru stanje še poslabšamo.
• Že nekaj časa je tudi v Sloveniji na voljo možnost krepitve oziroma hitrejše regeneracije mišic in drugih tkiv medeničnega dna s funkcionalno magnetno stimulacijo (magnetoterapija), ki nadomešča in nadgrajuje doslej bolj znano elektrostimulacijo. Z njo je mogoče že v treh do štirih tednih močno okrepiti mišice medeničnega dna, in to brez neprijetnega vstavljanja elektrod. Velika prednost funkcionalne magnetne stimulacije je v tem, da se pacienti ob terapijah naučijo pravilnega izvajanja Keglovih vaj, ki jih pozneje izvajajo samostojno. Za terapije se pacientom ni treba sleči, med terapijo pa sedijo na udobnem stolu. Terapijo je treba izvajati trikrat na teden po dvajset minut. Ker ne pride do neposrednega stika s kožo, zdravljenje ni boleče ali neprijetno in nima znanih neželenih učinkov.
• Magnetoterapija se je izkazala kot učinkovita pri zdravljenju vseh vrst urinske inkontinence. Ker smo ljudje zelo različni, je pomembno, da je zdravljenje prilagojeno vsakemu posamezniku, zato zdravniki zdravljenje ves čas prilagajajo napredku. Junija 1998 je tudi stroga ameriška FDA priznala funkcionalno magnetno stimulacijo kot metodo konservativnega zdravljenja urinske inkontinence.
• Zdravljenje stresne urinske inkontinence je mogoče nadgraditi z laserjem, s katerim okrepimo vezivne strukture in z dodajanjem lokalno delujočih hormonov, na voljo pa je tudi operativna terapija.
• Pri urgentni in mešani urinski inkontinenci si je mogoče pomagati tudi s prilagoditvijo prehrane in režima pitja tekočin, s treningom mehurja, s tehnikami sproščanja (avtogeni trening in medicinska hipnoza) ter z zdravili. Pacienti lahko za ohranjanje zdravja svojega mehurja veliko storijo z zdravim življenjskim slogom, z rednimi vajami za mišice medeničnega dna, s treningom mehurja ter s prilagoditvijo prehrane in režima pitja tekočin.

Ob težavah pomaga vodenje dnevnika uriniranja ter pravočasen posvet in pregled pri strokovnjaku, ki bo težavam ustrezno svetoval in ukrepal. Ob hudih težavah z uhajanjem urina se je težko izogniti kirurškemu zdravljenju ali zdravljenju z zdravili. Pri blažjih in zmernih težavah, zlasti če začnemo z zdravljenjem kmalu po začetku težav, pa lahko uhajanje urina učinkovito zdravimo z neinvazivnimi oblikami zdravljenja, kot je denimo funkcionalna magnetna stimulacija, ki so varni in brez znanih neželenih učinkov.