Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja

prof. dr. Adolf Lukanovič, ginekolog in porodničar ter strokovni direktor KO za ginekologijo in perinatologijo UKC Ljubljana
prof. dr. Adolf Lukanovič, ginekolog in porodničar ter strokovni direktor KO za ginekologijo in perinatologijo UKC Ljubljana

O težavah z mehurjem nihče ne govori rad in marsikdo zaradi tega po nepotrebnem trpi. Težave, ki so posledica urgentne inkontinece zaradi prekomerno aktivnega sečnega mehurja (PASM) lahko dobro obvladujejo, zato je še dodatno škoda, da te pomoči ne bi izkoristili. Pomoč je večplastna, in sicer kot pravi prof. dr. Adolf Lukanovič, ginekolog in porodničar ter strokovni direktor KO za ginekologijo in perinatologijo UKC Ljubljana, zajema tako nefarmakološke ukrepe kot zdravljenje z zdravili in nekaterimi invazivnimi postopki.
Da trpi zaradi inkontinence več žensk kot moških, je kriva predvsem ženska anatomija ter nekatera fiziološka dejstva. »Eden od pogostih vzrokov za prekomerno aktivnegi sečni mehur in posledično uhajanje vode je vnetje. Ženske, ki imajo težave s sečnim mehurjem, so praviloma že v pomenopavzi, zato imajo znižano raven estrogena in posledično tanjšo sluznico. Taka sluznica je dovzetnejša za vnetja. Obenem je ženska sečnica ali uretra kratka, kar bakterijam zelo olajša pot v mehur. Vnetja najlaže preprečujemo s primerno količino zaužite tekočine, ki jih naj ženska razporedi preko dneva – največ v dopoldansko popoldanskem času, zvečer pa manj, da se izogne nočnemu vstajanju,« pove sogovornik.

Nenadzirano uhajanje vode je lahko posledica oslabelosti mišic medeničnega dna, ki so posledica pogostih porodov (govorimo o stresni urinski inkontinenci), v pomenopavznem obdobju pa je pogostejša urgentna urinska inkontinenca, ki je posledica prekomerno aktivnega sečnega mehurja Do nje pride, ker se sečni mehur ne krči normalno oziroma ritmično, kot bi se moral. »Sečni mehur se razširi in vanj iz ledvic počasi steka urin, dokler ni dosežena fiziološka kapaciteta. Takrat človek začuti potrebo po uriniranju in gre na stranišče. V tistem hipu se mehur skrči. V zdravem organizmu ta mehanizem deluje usklajeno, ob neusklajenem delovanju pa se mehur skrči prezgodaj, nastopi urgentno oziroma nujnostno uhajanje vode oziroma urgentna inkontinenca.«


Najprej na pregled

Ob sumu na težave z uriniranjem zdravnik najprej opravi pregled in določi vrsto oziroma obliko inkontinence in se prepričati, ali ima težave samo zaradi prekomerno aktivnega sečnega mehurja ali pa je v ozadju še kaj drugega. Zato potrebuje natančno družinsko anamnezo, podatke o predhodnih boleznih, poškodbah, zdravljenju, številu porodov. Sledijo preiskave z UZ, s katerim pregledajo trebuh, ledvice in mehur, pri moških tudi prostato in spodnja sečila. Natančnejšo diagnostiko omogočajo urodinamske preiskave, vendar je diagnoza najpogosteje jasna že po osnovnem pogovoru in razlagi težav.

Možne različne oblike zdravljenja prekomerno aktivnega sečnega mehurja

Zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja je večplastno. Prvi ukrepi so praviloma nefarmakološki, torej brez zdravil in medicinskih posegov v telo. Kot pravi sogovornik, je zelo pomembna skrb za primerno telesno težo, omejevanje vnosa kofeina ter razvijanje zdravih navad. In katere so te navade? »Zlasti ženske pogosto zmotno mislijo, da je za sečni mehur dobro, če ga praznijo čim pogosteje. A sečni mehur mora doseči fiziološko kapaciteto, torej se mora najprej napolniti in šele nato izprazniti. Zato je pomembno, da si že pred začetkom katere koli terapije vsak zapisuje, kdaj in kako pogosto gre na vodo. Tak zapis oziroma dnevnik je v veliko pomoč pri sami terapiji. Cilj je, da doseže vsaj tri do štiriurni razmik med posameznim uriniranjem. Ta cilj seveda dosežemo postopno.

Zdravljenje prekomerno aktivnega sečnega mehurja tudi z zdravili

Težave prekomerno aktivnega sečnega mehurja lahko odpravimo tudi z zdravili. Njihova največja pomanjkljivost so bili neželeni učinki, ki so bili, resnici na ljubo, precej neprijetni. Med najznačilnejšimi so bili suha usta in koža, a tudi zaspanost in zaprtost. Poleg tega jih niso smeli jemati ljudje, ki so imeli glavkom. Vse to je marsikoga odvračalo od rednega jemanja. Zdravila nove generacije so v tem pogledu bolnikom prijaznejša, saj imajo ob dobrih učinkih in odpravljanju težav neprimerno manj in blažje neželene učinke. Zdravila vselej predpiše zdravnik, jemati pa jih je potrebno, vse dokler simptomi ne izginejo, kar v praksi pomeni nekako šest do dvanajst mesecev.


Zadnji korak: kirurški poseg

V zelo težkih primerih, ko zdravila ne pomagajo, pa so na voljo metode, ki so za bolnike težje, saj so invazivne. Tako je možno zdravljenje z botulinskimi injekcijami v sečni mehur, s čimer se mišice sprostijo. Možni sta tudi dve sodobni terapevtski metodi, in sicer funkcionalna električna stimulacija in elektromagnetna stimulacija, in ko še to ne pomaga, sledi rekonstruktivni kirurški poseg.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

inkontinenca , prekomerno aktiven sečni mehur

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.