Urinska inkontinenca

Uhajanje vode

Se vam to dogaja, kadar se smejite, poskakujete ali dvignete težje breme? Prav mogoče je, da tudi vi spadate med tistih trinajst odstotkov prebivalcev, ki imajo težave z urinsko inkontinenco oziroma nenadzorovanim uhajanjem urina.

Težave z urinsko inkontinenco imajo lahko tako ženske kot moški, torej je splošno prepričanje, da doleti v predvsem ženske po menopavzi, zgrešeno. Inkontinenca je nadloga, s katero se lahko srečajo že zelo mladi ljudje, res pa je, da zaradi te nadloge trpi znatno več žensk kot moških. Statistično je dokazano, da imajo več težav ženske v menopavzi, ženske z več otroki, mlade mamice, telesno manj dejavne ženske, ženske, ki so imele operativni poseg v mali medenici, in tiste, ki opravljajo težje fizično delo.

Zdravstveni in socialni problem

Odveč je govoriti, da je nehoteno uhajanje urina ob vsakem najmanjšem telesnem naporu za človeka velik problem, ne samo zdravstveni in higienski, temveč tudi - ali predvsem - socialni.

Ker takšni ljudje težko spregovorijo o svoji težavi, jo prikrivajo in običajno ne poiščejo strokovne pomoči dovolj zgodaj. V težjih primerih inkontinence se ženske zaradi sramu in strahu pred neprijetnim vonjem začnejo celo izogibati družabnemu življenju in se umikajo v osamo. Zaradi tega sčasoma začnejo trpeti tudi njihovi svojci, ovirano je spolno življenje, poveča se izostajanje z dela in podobno. Vsekakor je inkontinenca težava, katere razsežnosti je treba jemati z vso resnostjo.

Žal realnost dokazuje, da je inkontinenca še vedno zelo velik tabu, o katerem ne upamo spregovoriti na glas. Še bolj skrbi dejstvo, s katerim je postreglo Mednarodno združenje za inkontinenco (ICS), da kar 70 odstotkov oseb s tovrstnimi težavami nikoli ne poišče zdravniške pomoči, zaradi česar po nepotrebnem dodatno trpijo. Tako je farmacevt pogosto edina strokovna oseba, s katero inkontinentni človek stopi v stik, ko kupuje vložke in predloge. Prav farmacevti imajo lahko pri tem zelo pomembno vlogo in odgovornost, ne samo pri svetovanju o tem, kateri pripomočki so najustreznejši, temveč tudi pri spodbujanju ljudi, naj o svojih težavah spregovorijo in poiščejo zdravniško pomoč.

Oblike inkontinence

Urinska inkontinenca ni enotno obolenje, saj so vzroki zanjo zelo različni. Najpogostejše oblike so tako imenovana stresna inkontinenca ali inkontinenca ob naporu, urgentna inkontinenca in mešana inkontinenca, ki je kombinacija obeh.

Pri stresni inkontinenci ženski ob povečanju pritiska v trebušni votlini nenadzorovano uhaja urin že ob manjših obremenitvah, denimo pri kašljanju, kihanju in smehu. Vzroki za nastanek so lahko dedni - zaradi slabosti tkiv, konstitucijski - težave so pogostejše pri telesno nedejavnih in pretežkih ženskah, ali hormonski - zaradi sprememb v menopavzi. Pomembno vlogo igra tudi to, kolikokrat je ženska rodila. Velik vpliv imajo zlasti vaginalni porodi, saj zelo raztegnejo in zrahljajo mišice medeničnega dna. Pomemben dejavnik je tudi delo. Težko fizično delo, ki je za ženske že sicer neprimerno, namreč težave samo še poveča.

Pri urgentni urinski inkontinenci nehoteno uide urin po tem, ko je človek začutil hudo potrebo po uriniranju. Najpogosteje se zgodi na poti na stranišče ali celo že med poslušanjem vode, ki teče iz pipe.

O mešani urinski inkontinenci govorimo, če gre za kombinacijo stresne in urgentne inkontinence. Običajno prevladuje bodisi en bodisi drug tip.

Pregled pri zdravniku

Za potrditev diagnoze je potreben temeljit pregled pri zdravniku, ki opravi vrsto preiskav in diagnostičnih postopkov. V Sloveniji deluje več ambulant za uroginekologijo (v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Ptuju in Izoli), kjer zdravnik točno opredeli vrsto in stopnjo urinske inkontinence in se odloči za ustrezno zdravljenje. Prvi korak je temeljita anamneza, s pomočjo katere zdravnik izve, koliko časa je bolnica inkontinentna, ali ji urin uhaja stalno (absolutna inkontinenca) ali občasno in v določenih razmerah (relativna inkontinenca) ter v kolikšni meri jo moti pri vsakdanjem življenju. Sledijo laboratorijske preiskave, v katerih pregledajo urin na beljakovino in sediment ter izključijo morebitno vnetje sečil, ki ga je treba pozdraviti še pred nadaljnjim zdravljenjem.
Ginekološki pregled potrdi ali ovrže morebitne motnje v statiki genitalij. Statistično je namreč dokazano, da ima kar 67 odstotkov inkontinentnih žensk povešeno ali delno zdrknjeno maternico.

Med potrebne preiskave sodi tudi tako imenovani test za objektivizacijo urinske inkontinence (PAD-test), ki veliko pove o vrsti in stopnji urinske inkontinence. Ta pregled je dokaj zamuden, saj zdravnik bolnico spremlja med njenimi dejavnostmi približno dve uri, včasih pa celo dva dni zbirajo vložke, ki jih nato stehtajo in tako kvantitativno ocenijo nehoteno uhajanje urina. Najpogosteje uporabljajo enourni PAD-test, pri katerem bolnica v dvajsetih minutah spije pol litra tekočine in nato pol ure opravlja ciljane dejavnosti, ki pri inkontinentnih ženskah povzročijo nehoteno uhajanje urina (dvigovanje težkih bremen, hoja po stopnicah, namerno kašljanje). Po vsaki dejavnosti stehtajo vložke in tako ocenijo stopnjo urinske inkontinence.

Urodinamske preiskave zdravnik opravi zato, ker veliko povejo o fizioloških in patofizioloških dogajanjih v spodnjih sečilih ter o volumnu, pritisku in pretoku urina. Z ultrazvočnim pregledom zdravnik ugotavlja anatomske spremembe na mehurju, nevrofiziološke preiskave pa so potrebne pri inkontinentnih bolnicah z nevrološkimi obolenji, pri sumu nanje in pri nekaterih bolnicah z urgentno inkontinenco.

Zdravljenje inkontinence

Zdravljenje urinske inkontinence ni enotno, saj je odvisno od vrste in stopnje obolenja, od stanja genitalnih organov in drugih spremljajočih obolenj.

Stresna inkontinenca

Zdravljenje stresne inkontinence je lahko konzervativno ali kirurško, odločitev o načinu zdravljenja pa je odvisna od stopnje inkontinence in drugih obolenj. Blage in zmerne oblike inkontinence zdravnik običajno zdravi konzervativno. Najbolj razširjene oblike tovrstnega zdravljenja so fizioterapevtske vaje po Keglu, s katerimi ženska krepi mišice medeničnega dna, ki pomembno sodelujejo pri nadziranju uriniranja. Učinkovito krepitev teh mišic je mogoče doseči z uporabo valjčkov Femina, ki jih ženska vstavi v nožnico; ko jih skuša obdržati v njej, stiska mišice medeničnega dna. Zdravniške statistike kažejo, da se pri pravilno izbranih bolnicah stanje popravi v 66 odstotkih primerov. Če fizioterapevtske vaje ne prinesejo želenega učinka, je potreben kirurški poseg.

Kirurški poseg je primeren za bolnice s hudo čisto stresno inkontinenco, za bolnice, pri katerih konzervativno zdravljenje ni dalo želenega rezultata, in za bolnice z mešanim tipom inkontinence. Zdravljenje je dokaj uspešno, saj je uspešno v skoraj 90 odstotkih. Pri kirurškem zdravljenju inkontinence se čedalje bolj uveljavljajo manj invazivni postopki, kot je tako imenovana TVT, ki traja največ pol ure, opravljena pa je v lokalni anesteziji. Pri pravilno izbranih bolnicah je zdravljenje uspešno v več kot 90 odstotkih primerov.
Za zdravljenje stresne inkontinence je na voljo še funkcionalna električna stimulacija (FES), pri kateri zdravnik z električnimi spodbujevalniki stimulira mišice medeničnega dna.

Urgentna inkontinenca

Zdravljenje urgentne urinske inkontinence je predvsem konzervativno, v uporabi pa so naslednje metode: trening sečnega mehurja, bio feedback, akutna maksimalna funkcionalna električna stimulacija (AMFES) in zdravljenje z zdravili. Trening sečnega mehurja bolnico nauči, da spet začne normalno mokriti. Nauči se, kako lahko podaljšuje čas med dvema uriniranjema. Čeprav je metoda dolgotrajna, je pri motiviranih bolnicah zelo uspešna.

Pri metodi AMFES zdravnik bolnico 20 minut na dan stimulira s tokom, ki je večji od 65 mA (vaginalno) oziroma 45 mA (rektalno). Stimulacija poteka pet dni zapored, po dvodnevnem premoru postopek ponovi. Zdravljenje lahko poteka v ambulanti ali na domu, uspešnost postopka pa je 80-odstotna.

Operativno zdravljenje urgentne inkontinence pride v poštev samo izjemoma, pri izredno težkih oblikah in takrat, ko so izčrpane vse možnosti konzervativnega zdravljenja.

Mešana inkontinenca

Mešano obliko urinske inkontinence zdravijo predvsem konzervativno, če sta oba dela - stresni in urgentni - enakomerno zastopana. Če je stresni del izrazitejši, gre bolnica na kirurški poseg, nato pa sledi še zdravljenje z zdravili ali z maksimalno funkcionalno električno stimulacijo.

Številni pripomočki

Urinska inkontinenca je vsekakor zelo neprijetno stanje. Kot smo že zapisali, lahko sčasoma močno vpliva na vsakdanje življenje in bolnico celo osami. Strah pred neprijetnim vonjem, ki bi se utegnil širiti okrog njih, bolnice tako hromi, da se ne izogibajo samo družabnim stikom, temveč celo intimnim stikom s partnerjem. K sreči zdaj obstajajo zelo kakovostni higienski pripomočki, zlasti vložki, ki so nadvse vpojni in preprečujejo širjenje neprijetnih vonjav; na recept so na voljo v lekarnah. Farmacevti so usposobljeni za svetovanje pri tovrstnih težavah in v vse več lekarnah so na voljo tudi posebni kotički, kjer se lahko v popolni zasebnosti pogovorimo o težavi in zaprosimo za nasvet glede ustreznih pripomočkov.

Pomembna je preventiva

Res pa je še nekaj. Omenili smo, da je najpogostejša stresna inkontinenca, ki jo tudi najlaže preprečimo. Dejstvo je, da v velikem številu primerov do inkontinence pride zaradi zrahljanega in neutrjenega mišičevja medeničnega dna. Tega lahko utrdimo z zelo preprostimi vajami po Keglu (glej okvirček). In kar je še pomembneje, s temi vajami si lahko mišice utrdimo že veliko prej, preden bi nas utegnile doleteti težave.

Poleg rednih vaj je pomembna tudi celostna skrb za telo, zlasti vzdrževanje primerne telesne teže, saj imajo pretežke ženske veliko več težav z inkontinenco kot ženske z normalno težo. Pomembno je tudi, da se ženske izogibajo težkemu fizičnemu delu.

Posebno poglavje je tudi porod. Številne mlade mamice ugotovijo, da nenadoma ne morejo več zadrževati urina oziroma nadzirati njegovega izločanja. Temu se lahko izognejo z izvajanjem Keglovih vaj že med nosečnostjo, nadaljujejo pa naj tudi takoj po porodu. K preprečevanju poporodne stresne inkontinence lahko veliko pripomore že ustrezno vodenje poroda, pri katerem je treba ohraniti strukture medeničnega dna, ki pomembno sodelujejo pri ohranjanju kontinentnosti. Keglove vaje koristijo tudi ženskam v perimenopavzalnem obdobju, ko se znižuje količina estrogenov, ki vplivajo na medenično dno in druge strukture, ki vzdržujejo urinsko kontinenco. Prav zato se v tem obdobju pri ženskah pojavlja stresna inkontinenca, ki je bila dotlej zakrita.

Redno izvajanje Keglovih vaj bi pravzaprav morala biti vseživljenjska telovadba vseh žensk. Če začnemo že v mladosti in jih izvajamo vsak dan, znatno zmanjšamo možnost za pojav težav.

Kje so mišice medeničnega dna?

Ženske, ki ne izvajajo redno Keglovih vaj, pogosto pravijo, da niti ne vedo, kje so mišice medeničnega dna. Najlaže jih boste začutili, če boste skušali zadržati curek urina. Toda curek urina zadržite le prvič, pozneje pa vaj nikoli ne izvajajte med uriniranjem, kajti sčasoma se lahko začne dogajati, da ne boste mogli več v celoti izprazniti mehurja, kar ni dobro. Vaje za utrjevanje teh mišic lahko izvajate v enem do treh sklopih po deset do petnajst ponovitev. Prednost teh vaj je, da jih lahko izvajate dobesedno kadarkoli in kjerkoli, saj nihče ne bo videl, da jih. Da nanje ne boste pozabili, si lahko določite termine za vadbo, na primer med pitjem jutranje kave, med vožnjo v službo, med tuširanjem ... Z nekaj samodiscipline se boste nanje tako navadili, da vam bodo prišle v kri tako kot tuširanje ali umivanje zob.

1. vaja: Mišice medeničnega dna stisnite in zadržite približno pet sekund, nato popustite.
2. vaja: V naslednji vaji mišice desetkrat hitro stisnite in popustite, tako kot bi z roko stiskali žogico.
3. vaja: Predstavljajte si, da se vozite s počasnim tovornim dvigalom. Z močjo mišic morate "dvigniti" tovor. Na vrhu počakate nekaj sekund, da se dvigalo raztovori, nato pa se počasi spustite navzdol. Vajo lahko dopolnite tako, da na "vrhu" mišice ritmično in na hitro petkrat stisnete ter popustite, nato pa jih počasi sprostite.

Pomembno je, da med vajami ves čas enakomerno dihate in ne zadržujete diha.

Kam po pomoč?

INKO - Slovensko društvo za pomoč inkontinentim osebam

Društvo INKO je namenjen vsem, ki imajo težave z inkontinenco, njihovim bližnjim in strokovnjakom. Namen društva je pomoč pri ukrepih, ki preprečujejo nastajanje urinske inkontinence, in skrb za izboljšanje kakovosti življenja inkontinentnih oseb.

Kako ohraniti čimbolj zdrav sečni mehur?

Če hočete preprečiti težave s sečnimi mehurjem, je pomembno, da vsak dan spijete dovolj tekočine, najbolje vode ali nesladkanega zeliščnega čaja (vsaj dva litra). V nasprotju s splošnim mišljenjem prepogosto uriniranje ni priporočljivo. Normalna frekvenca uriniranja je od štirikrat do osemkrat v 24 urah. Med uriniranjem bodite čimbolj sproščeni in se ne napenjajte. Priporočljivo je redno izvajanje vaj za krepitev mišic medeničnega dna. V primeru težav, kot so pekoče mokrenje, uhajanje urina ali kri v urinu, takoj obiščite zdravnika.

Peter Preskar

Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Liljana Mervic

doc. dr. Liljana Mervic dr. med. spec. dermatovenerologije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki