Najprej k osebnemu zdravniku

Ob težavah, ki ne minejo, je potrebno najprej na pregled k osebnemu zdravniku, ki naredi osnovni laboratorijski pregled. Lahko se že takoj vidijo določena odstopanja od normalnih vrednosti, kar ni nujno, pojasnjuje dr. Smrekar.

Vsi nadaljnji diagnostični pregledi temeljijo na endoskopskih preiskavah. Kot pravi dr. Smrekar, diagnozo običajno postavijo na podlagi naslednjih preiskav:

• kolonoskopije s patohistološkim izvidom (če so težave omejene bolj na spodnji del prebavil),
• gastroskopije (če so težave bolj v zgornjih prebavilih, naredijo pa jo tudi pri vseh bolnikih s Crohnovo boleznijo, da lokalizirajo bolezen),
• enteroskopije (za pregled tankega črevesa),
• magnetno resonančnih preiskav (CT preiskav skušajo opraviti čim manj zaradi rentgenskega sevanja),
• kapsulne endoskopije ( le v primeru, da ni zožitev v tankem črevesu).

Čim prej, tem bolje

Pri vsaki bolezni je pomembno, da jo čim prej odkrijemo, saj s tem lahko preprečimo številne zaplete, ki jih prinaša razvita in dlje časa trajajoča bolezen. Tudi pri KVČB je podobno, še zlasti pri Crohnovi bolezni. Kot pojasnjuje dr. Smrekar, se s trajanjem bolezni, zlasti če ni ustrezno zdravljena, povečujeta število in težavnost zapletov, četudi se le-ti lahko pojavijo že ob prvem zagonu. Čim prejšnja postavitev diagnoze je zelo pomembna, kajti na začetku bolezni je v ospredju vnetje, s trajanjem bolezni  se namreč tvori vse več vezivnega tkiva, ki povzroči trajno okvaro organov. Vsa zdravila, ki so na voljo, večinoma delujejo le na vnetne procese, z njimi ne moremo več pozdraviti kroničnih sprememb in to velja tako za Crohnovo bolezen kot za ulcerozni kolitis. Ne nazadnje je kronično vnetje debelega črevesja tudi rizični dejavnik za razvoj raka na debelem črevesju in danki.

Vsak bolnik svet zase

Bolniki se med seboj zelo razlikujejo, zato je tudi potek bolezni pri vsakem drugačen. Vrsta težav in prizadetost nista vedno odvisna od trajanja bolezni. Včasih ima lahko bolnik, ki je ravnokar dobil diagnozo, veliko hujše težave kot dolgoletni bolnik. Vsak bolnik je svet zase in zahteva individualen pristop in obravnavo v zdravljenju. Natančnega poteka bolezni zdravniki trenutno še ne morejo predvideti, a lahko s pomočjo nekaterih dejavnikov sklepajo, pri katerem bolniku bo potek težji. »Vemo, da je za nadaljnji potek bolezni slabše, če zboli mlad človek pred 40. letom, zlasti če ima že ob diagnozi zaplete. Manj ugodno je tudi, če je prizadeto tanko črevo ali zgornja prebavila in če že ob prvem zagonu bolezni potrebuje kortikosteroidno zdravljenje.  Vemo, da bo v naštetih primerih verjetno prej potrebna terapija z biološkimi zdravili.«

Če se le da, brez operacije

KVČB lahko zdravijo konzervativno in operativno, vendar kot pravi sogovornica, kirurški poseg ni najbolj zaželen način zdravljenja, ampak bolj zasilni izhod. Načeloma bolnike vedno želijo zdraviti z zdravili, saj operacija lahko za seboj pušča različno stopnjo invalidnosti, kar vsekakor ni zaželeno. Če je potek bolezni zelo težak ali če se bolezen  že začne z zapletom, je operacija pogosto edini in nujni izhod, razlaga sogovornica. Včasih kirurška odstranitev debelega črevesa za bolnika z ulceroznim kolitisom predstavlja tudi popolno ozdravitev. Žal pri Crohnovi bolezni ni tako zaradi drugačne narave bolezni. Ta se namreč lahko pojavi na katerem koli delu prebavne cevi in če odstranijo del črevesa, se praviloma slej ko prej pojavi na preostalem črevesu.

Okrnjena kakovost življenja

Pri vsaki kronični bolezni je poleg načinov obvladovanja simptomov in težav, ki jih bolniki zaradi njih imajo, nadvse pomembna kakovost življenja bolnikov. V zadnjih letih je to postalo vse pomembnejše vprašanje in tudi zdravniki mu namenjajo vse več pozornosti. Po besedah naše sogovornice bolniki s KVČB sodijo v skupino kroničnih bolnikov, katerih kakovost življenja je izrazito okrnjena. »Najpogosteje zbolijo mladi odrasli. Če se bolezen pojavi v otroštvu in imajo bolniki veliko zagonov, pogosto izostajajo od pouka in imajo posledično slabši učni uspeh in slabše možnosti nadaljnjega izobraževanja.

Pogosto imajo bolniki slabšo samopodobo, višji je tudi odstotek depresivnosti med njimi. Bolniki s KVČB so zaradi različnih težav, ki jih prinaša bolezen, manj dejavni, ne le telesno, temveč tudi širše družbeno, kar znižuje njihove možnosti tudi na poklicnem področju. Ne smemo prezreti dejstva, da je med bolniki s Crohnovo boleznijo brezposelnih kar slabih 40 odstotkov ljudi! Dvajset odstotkov med njimi jih je zaradi bolezni povsem nesposobnih za opravljanje kakršnega koli dela, s katerim bi se lahko preživljali. Z novimi zdravili dosežemo boljše rezultate zdravljenja KVČB ter  s tem našim bolnikom omogočimo kvalitetnejše življenja, kar je za njih izjemnega pomena,« zaključuje dr. Smrekar.