Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Bolniki potrebujemo znanje zdravnika in zdravilca


(stran 2 od 3)



Že študentu medicine naj izve tudi za zdravilstvo

V številnih polemičnih razpravah je bil do izrazov, kot sta alternativna medicina in komplementarna medicina, zadržan tudi prof. dr. Stanislav Šuškovič. Meni, da je kopici alternativnih metod skupno samo to, da učinkov njihovega delovanja ni mogoče znanstveno dokazati, zaradi česar naj bi bilo bolje govoriti o zdravilstvu. K temu je dodal pomislek, da se sicer zelo kritična ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) ne zmeni za homeopatijo, češ da »ne bodo preizkušali varnosti in učinkovitosti zaužite vode«.

Čeprav torej »zdravilstvo nima kaj iskati v zdravstvenem sistemu«, bi bilo nemara pametno, če bi zdravniki, ki so slabo poučeni o zdravilstvu, o njem že med šolanjem prejeli vsaj osnovne informacije. Če nič drugega zato, da bi se lahko z bolniki, ki jim je načeloma nerodno priznati, da iščejo pomoč pri zdravilcih, o tem odkrito pogovarjali. »Ni so mogoče zatiskati oči pred dejstvom, da to redno ali občasno počne zelo veliko bolnikov.« In dodajmo: tudi zdravnikov.

Ko zboli zdravnik …

O vprašanju, v čem je pravzaprav moč zdravilstva, da je tako priljubljeno in vse bolj cvetoče, razmišlja tudi zdravnica dr. Zlata Remškar. Ugotoviti moramo, pravi, ko omenja posameznika in tudi zdravnika, ki je zbolel in želi biti obravnavan kot posameznik, sprejet kot človek z boleznijo, da je osnovno orodje delovanja zdravilca empatičen odnos z bolnikom. Zdravniki to v svojem kratko odmerjenem času kljub hotenju včasih zanemarjajo – tudi zato, ker so pretežno usmerjeni v racionalno obravnavanje bolnikove bolezni in manjkrat v bolnika z boleznijo. Zdravilec vse od prvega stika z bolnikom zavestno (ali pa intuitivno) dosledno gradi empatičen odnos, saj je, ne pozabimo, od tega odnosa odvisna njegova delovna uspešnost.

Primerna bi bila torej jasna opredelitev zdravilstva in njegova razmejitev od medicine kot stroke, kar je bilo že pred leti urejeno z istoimenskima zakonoma. Neprimerno ali celo potencialno nevarno pa bi bilo nekritično populariziranje zdravilstva, »ki pa ga vsekakor ne gre omalovaževati, pač pa bi ga bilo treba umestiti na mesto, ki ga v praksi ima – in jasno poznati njegove omejitve«. To med drugim pomeni, da bi morali presojo dela zdravilcev podpirati podobno, kot presojamo strokovnost zdravniškega dela.

Trpi duša, boli telo?

Da so psihosomatske težave, ki jim uradna medicina ne posveča dovolj pozornosti, plodno polje za zdravilce, meni tudi prof. Dušan Keber, ki ugotavlja, da so se zdravilci za plačilo pripravljeni v neskončnost ukvarjati z bolnikom. Če posameznik v resnici potrebuje le pogovor, spodbudo in podporo, je to lahko temelj uspešnega zdravljenja. Pri tem je zanimivo, še dodaja, da so ljudje do zdravnikov nadvse kritični, o zdravilcih pa menijo, da delajo čudeže … To se lepo zrcali tudi v medijih, »ki so bili nekoč poplavljeni s poročili o domala nadnaravnih učinkih akupunkture, ko pa so jo začeli uporabljati tudi zdravniki, je postala nekaj vsakdanjega in nevznemirljivega«.

Toda do neznanja, površnosti in najrazličnejših drugih nepravilnosti na nepregledno širokem polju zdravilstva so kritični tudi dobro izobraženi posamezniki – praviloma s končanim študijem medicine, nekateri med njimi priznani tudi v akademskih krogih. Ti svarijo pred samooklicanimi doktorji tradicionalne medicine in lastniki sumljivih diplom, ki jih je v nekaterih eksotičnih okoljih mogoče preprosto kupiti. In potem hitro pridejo na svoj račun »zdravilci«, ki so najprej sami na hitro, v nekaj korakih, odkrili skrivnosti življenja, doživeli razsvetljenje, postali samostojni podjetniki, zdaj pa se čutijo poklicani, da pomagajo drugim …

Življenje prinaša različne preizkušnje

Toda na drugi strani je vendarle treba opraviti z mitom, da se k zdravilstvu zatekajo pretežno docela nepoučeni, nerazgledani in nebogljeni posamezniki, na milost in nemilost prepuščeni vsakomur, ki se je razglasil za zdravilca. Zagotovo so med njimi tudi taki: v stiski, ranljivi, prestrašeni, ljudje, ki se oprimejo vsake bilke. Po nekaterih podatkih naj bi dejstva govorila drugače. V veliki meri gre za izobražene in ozaveščene ljudi, ki se preprosto odločijo »poiskati še druge in drugačne možnosti zdravljenja«. Ne nazadnje je glasen tudi šepet, da se k zdravilcem pogosto zatekajo celo zdravniki, ki so bili nekoč odločni nasprotniki vsega alternativnega. Tako ni nenavadno, če se v »popoldanski zdravniški zdravilski ordinaciji« v novi vlogi srečata kolega, ki sta nekoč skupaj korakala po bolnišnici, zdravstvenem domu ali kaki drugi zdravstveni ustanovi, oba, seveda, zaprisežena uradni medicini …

Po besedah predsednika zdravniške zbornice dr. Andreja Možine, ki je na omenjeni okrogli mizi poudaril, da »to heretično polje«, torej homeopatija oziroma zdravilstvo, ni strateška tema slovenskega zdravništva, vsekakor pa je dejstvo, ki ga pač ne morejo več ignorirati. Po nekaterih ocenah naj bi se namreč pri nas s homeopatijo in morda še kako drugo zdravilsko dejavnostjo ukvarjalo vsaj sto ali celo več zdravnikov. Najbrž so jih za takšno odločitev opogumili podatki, da se v 25 evropskih državah s homeopatijo normalno, z vsemi dovoljenji, ukvarja več kot 40 tisoč zdravnikov.

Več vprašanj kot odgovorov

Nakopičilo se je torej več kot dovolj razlogov za to, da se položaj zdravilstva in zdravnikov, ki se ukvarjajo z njim, tudi zakonsko uokviri, podobno kot je to urejeno v večini evropskih držav in tudi drugod po svetu. Na to so poleg številnih zdravnikov na nedavni okrogli mizi opozorili tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nüsdorfer, specialistka družinske medicine dr. Danica Rotar Pavčič, ki je tudi predsednica odbora za strokovno-etična vprašanja pri zbornici, in psihiatrinja dr. Zdenka Čebašek Travnik.

V določenih okoliščinah oziroma v povezavi z integrativno medicino se jim ne zdi sporno omenjanje učinka placeba, torej spodbujene bolnikove notranje moči, če to prispeva k boljšemu počutju in (o)zdravljenju. Ne nazadnje so lahko tudi določeni antidepresivi samo za dva do tri odstotke učinkovitejši od placeba.

Ni več mogoče spregledati podatkov, da ob pomoči zdravilskih metod ali skupaj s postopki uradne medicine svoje zdravstvene tegobe vsaj občasno rešuje od 10 pa vse tja do 70, 80 ali celo več odstotkov ljudi in da v nekaterih državah nekatere metode deloma ali v celoti plačujejo zavarovalnice.

Tako so slovenski zdravniki homeopati že pred časom opozarjali, da jim veljavna zakonodaja, ki homeopatije ne priznava kot zdravstvene dejavnosti, krši samostojno odločanje o zdravljenju bolnikov. Pred kopico težav in zadreg se znajdejo tudi bolniki, ko se odločijo, da bodo strokovno pomoč poiskali zunaj okvira uradne medicine. Te pravice jim sicer nihče ne odreka, toda dokler stvari niso tudi zakonsko urejene, se morajo ukvarjati ne le s svojo boleznijo oziroma zdravljenjem, temveč tudi z odnosom do posameznih zdravnikov oziroma z njihovim odnosom do komplementarne medicine oziroma zdravilstva.

Prvi, nadvse pomemben korak, ki za zdaj rešuje licence zdravnikov homeopatov – to pa še ne pomeni, da je zaradi kakšne strokovne napake ne more izgubiti – je narejen, vendar je odprtih še veliko vprašanj, nedvomno pa se bodo pojavljala še nova. Denimo o tem, kako zagotoviti nadzor nad nepregledno ponudbo zdravilskih metod in dejavnosti, kar naj bi sicer urejal zakon o zdravilstvu, vendar pa tega učinka ni in tudi zdravilske zbornice ne. Ni še jasno, kako zagotoviti verodostojno informiranost in varnost bolnikov, odgovornost zdravnikov, medicinske stroke … Ali bosta morda zdravilstvo in medicina prav zaradi lažjega reševanja teh in drugih vprašanj znali zgraditi most, znosno sobivati in nemara celo zaživeti v sožitju – ali pa bosta ostali vsaka na svojem bregu?
Članek se nadaljuje »


Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd