Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Kaj skriva naša pisava?

Intervju: Borut Pogačnik, psihoterapevt in grafolog

Z Borutom Pogačnikom, psihoterapevtom in priznanim slovenskim grafologom, smo se pogovarjali o odkrivanju značilnosti človekove osebnosti in zdravja na osnovi pisave.
Že skoraj dvajset let se ukvarjate z analiziranjem pisav. Ali se vam zdi, da imajo pisave pripadnikov istega naroda skupne značilnosti? Če obstajajo, kakšne so?

V deželi, kot je naša, bi težko govorili o skupnih značilnostih ali celo o narodnem značaju, ker smo Slovenci v Prekmurju gotovo precej drugačni od Primorcev ali Gorenjcev. Narodnega značaja dejansko ni. So le lastnosti, ki so verjetno genetsko bolj vezane na rod kot na širši okvir. Te pa se izražajo v obliki precej konfliktne narave in reševanja nesporazumov s silo, ki je usmerjena navzven ali navznoter, odvisno od dejavnikov oziroma od intro- ali ekstrovertnosti. Menim, da smo Slovenci Srednjeevropejci, saj so podobne lastnosti razvidne tudi pri drugih narodih v tem okolju. Res pa je, da je pri nas večji delež samomorov in samomorilnih poskusov kot v drugih državah Zahodne Evrope. Po tem smo zelo blizu Madžarom in Hrvatom, Štajerskim Avstrijcem, skratka vsem, ki bivajo v tako imenovanem panonskem loncu.


Nedavno ste na Višji šoli Policijske akademije v Ljubljani predavali o možnostih napovedovanja samomora na osnovi pisave. Ali to drži?

Res je, o tem sem govoril tudi številnim drugim slušateljem na različnih predavanjih. Želim si, da bi o tem vedeli kaj več tudi šolniki in vsi drugi, ki veliko delajo z ljudmi.
V pisavah se res kažejo nekateri znaki, ki bi jih lahko imeli za napovedovalne: proti koncu strani padajoče vrstice, večje bele lise ali otoki v tekstu in seveda pomik podpisa od desne proti levi. Gre za precej kompleksno zadevo, saj en sam tak znak sam zase ne pove ničesar; potrebna je presoja vseh treh in še nekaterih drugih pomembnih predpostavk. To ni nič nenavadnega, saj je pisava, tako kot govorica telesa, odraz psihofizičnega stanja vsakega posameznika. Francoski preučevalec pisav, J. Michon, je že v 19. stoletju trdil, da je rokopis v resnici "možganopis". To njegovo trditev je pred drugo svetovno vojno znanstveno dokazal tudi R. Pophal. Pisava je dejansko resnična slika našega psihofizičnega stanja, vendar ne v vseh primerih, saj so znane tudi "fasadne pisave", ko človek ne izdaja svojega razpoloženja; takšna pisava je nespremenjena vse od pubertete do smrti. Pri takih piscih ni opaziti nihanja energije ali razpoloženj, čeprav ta vsekakor obstajajo tudi pri njih. V tem pogledu ima tudi pisava svoje meje.


Ukvarjate se tudi z invalidi. Ali ste opazili, da se različne vrste invalidnosti odražajo v pisavi?

Kot predsednik Združenja invalidov - Foruma Slovenije se res veliko ukvarjam z invalidi in moram reči, da so pri invalidih s telesno okvaro razvidne tudi težave s pisanjem, če ta okvara kakorkoli zadeva grafomotoriko, pa naj gre za oslabelost mišic ali za morebitne razvojne motnje in oškodovanosti. V tem pogledu je tudi več zanimivih primerov, ko se tisti, ki so pozneje oslepeli, še vedno zmorejo podpisati. Zapis podpisa je očitno tako globoko engramiran v možganih, da se ohrani tako rekoč do smrti, ne glede na to, da ga pisec ne vidi več.
Pri težjih okvarah telesne motorike se ta izraža tudi v pisavah s povečano drhtavico (tremorjem), pa tudi z manj odločnim vodenjem potez. Pri gluhih pa razlik pri pisanju skorajda ni opaziti, kar kaže, da se gluhota v pisavi ne izraža na kak določen način.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

partner , analiza , grafologija , pisava , grafolog , osebnostna rast , alternativna diagnostika , osebnostna struktura

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.