Rastline: hrana in zdravilo

O učinkovinah v zdravilnih rastlinah

Ko se je boril za obstanek, je človek med iskanjem hrane v naravi odkril prva zdravila. Delovanje posameznih rastlin je spoznaval instinktivno in z opazovanjem divjih živali. Izkušnje so se prenašale iz roda v rod. Za nekatere rastline je veljalo prepričanje, da zdravijo vse bolezni, druge le posamezna obolenja. Za marsikatero rastlino je človek verjel, da ima čarobne moči.

V zdravilnih rastlinah je ogromno bioloških učinkovin različne sestave, kot so alkaloidi, glikozidi, eterična olja, tanini, organske kisline, smole, pektini, vitamini, minerali, potem so tu še beljakovine in polisaharidi ter maščobe in olja. Zaradi tega so rastline hrana in zdravilo. Danes pridobivamo skoraj tretjino zdravil iz rastlin ali na podlagi rastlinske (organske) kemije. Kljub temu pa farmacevtska industrija raziskuje relativno malo rastlinskih vrst in njihovih zdravilnih učinkovin.

V razvitejših državah se fitoterapija (zdravljenje z zdravili, izdelanimi iz zdravilnih rastlin) in klasična medicina precej prepletata. Predvsem pa so Evropejci navdušeni uporabniki izdelkov iz zdravilnih rastlin. Na njihovo promocijo vplivata tradicionalna raba in tudi intenzivno znanstveno raziskovanje.

V Sloveniji sodi večina fitofarmakov (zdravila izdelana iz zdravilnih rastlin) med zdravila OTC, pomembna za samozdravljenje. Po mnenju strokovnjakov je za varnost, kakovost in učinkovitost pomembno, da so fitofarmaki regulirani kot zdravila, ne kot na primer dodatki prehrani ali dietetični izdelki.

Zdravila ali dodatki?

Močno naraščanje povpraševanja in uporabe zdravilnih rastlin pa je povzročilo potrebo po kakovostnem testiranju in zakonski ureditvi uporabe zdravilnih rastlin. Danes so v nekaterih državah rastlinski izdelki del klasične medicine, spet drugod so opredeljeni kot dietetični izdelki ali prehranski dodatki. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1991 objavila Priporočila za ocenjevanje rastlinskih zdravil (Guidelines for the Assesment of Herbal Remedies). Na podlagi teh priporočil naj bi države članice Svetovne zdravstvene organizacije same oblikovale zakonske kriterije in opredelile postopke za ocenjevanje kakovosti, varnosti in učinkovitosti rastlinskih farmacevtskih izdelkov.

Glede same varnosti je obveljal princip, da so rastlinski izdelki verjetno varni, če to dokazuje zgodovinska raba rastline in če sodobna znanstvena raziskovanja niso dokazala drugače. Glede učinkovitosti je v omenjenem dokumentu priporočeno, da morajo biti za preparat podrobno opredeljene indikacije. Svetovna zdravstvena organizacija je izdala monografije zdravilnih rastlin, katerih namen je poenotenje nadzora kakovosti in uporabe zdravilnih rastlin; prav tako naj bi bile podlaga za oblikovanje predpisov v posamični državi.

Prvi del takih monografij govori o farmakopejskih navodilih za zagotavljanje kakovosti. Sem sodijo tudi pridelovanje, identitetni testi, higienske zahteve, kemijsko določanje učinkovin in najpomembnejše sestavine. Drugi del monografij navaja podatke iz literature, govori o terapevtski uporabi ter natančno navaja neželene stranske učinke in določa odmerke. Navedeni so tudi deli rastline za uporabo, področje delovanja in nezdružljivost z nekaterimi zdravili.