Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Masažne tehnike: šiatsu, kraniosakralna terapija in seiki soho

(Foto: Jupiterimages)

Pod pojmom masaža najpogosteje pomislimo na sproščajoč dotik izkušenega maserja ali ljubljene osebe. Toda masaža je več kot to. Beseda masaža izhaja iz arabske besede massa, ki pomeni dotakniti se, čutiti. To še posebno velja za masažne tehnike šiatsu, kraniosakralna terapija in seiki soho, pri katerih maser in klient z navidez preprostim dotikom ozaveščata svoje telo in s tem sprožata procese uravnovešanja. Tako je masaža lahko tudi terapija, ki je ob ustrezni usposobljenosti maserja primerna za vsakogar in za različne težave.
ŠIATSU
Zlitje filozofije in anatomije

Šiatsu ima japonske korenine, ki segajo v 17. stoletje. Razvil se je iz masažne tehnike, imenovane anma, ki se je v kombinaciji z zenovsko filozofijo in anatomijo zahodne medicine razvil v prakso, danes imenovano šiatsu. Na Japonskem sta uveljavljeni dve poglavitni šoli šiatsa. Prva je šola Tokudžira Namikošija, ki velja za ustanovitelja šiatsu terapij. Pri sedmih letih je ob pomoči pritiskov in drgnjenja svoji mami pozdravil artritis. Značilnost Namikošijeve šole je v tem, da se bolj spogleduje z zahodnim pogledom na človeka – njegova masaža kombinira pritiske na določene refleksne točke avtonomnega živčnega sistema in temelje tradicionalne kitajske medicine.
Utemeljitelj druge šole, imenovane zen šiatsu, ki sega v 70. leta prejšnjega stoletja, je Šizito Masunaga. Zen šiatsu se prek meditacije obrača k razumevanju življenja in izhaja iz diagnosticiranju stanja abdominalnega predela ter sledenju Masunagovim meridijanom.

Uravnoveša energije
Dobesedni prevod besede šiatsu pomeni pritisk s palcem. Poleg pritiska s palcem pa obsega tudi pritiske z dlanmi, nadlahtjo, komolci in koleni ter tehnike raztezanja in rotacij. Masaža šiatsu sproži proces uravnovešanja telesnih energij, ki poteka samodejno, ob pomočjo samozdravljenja, ki ga premore telo samo. Terapevtska tehnika šiatsu se izogiba diagnosticiranju; človeka sprejema brezpogojno, zdravje pa razume kot nenehen in dinamičen proces.

KRANIOSAKRALNA TERAPIJA
Začetek osteopatija

Kraniosakralna osteopatija se je razvila iz osteopatije, njen začetnik pa je William Garner Sutherland. V zadnjem letniku študija ga je med opazovanjem lobanje prešinila izvirna ideja. Če lobanjski šiv med zagozdnico in senčnico deluje kot nekakšen sklep, obstaja med kostema gibanje, ima omejitev gibanja tega sklepa najbrž patološke posledice. V naslednjih petdesetih letih je to zamisel razvil, dopolnil in razširil. Ugotovil je, da načelo gibanja velja za vse lobanjske kosti, pozneje pa je to dojemanje razširil tudi na vse druge kosti v telesu.

Sprošča telesne napetosti
Kraniosakralna terapija je zelo blaga oblika manualne terapije, ki s sproščanjem telesnih napetosti sprošča primarni respiratorni sistem. Najdaljšo tradicijo ima v ZDA, kjer so terapevti vključeni v javni zdravstveni sistem. Kraniosakralna terapija temelji na opazovanju telesnih procesov. Navzven se zdi pasivna, navznoter pa sproža gibanje struktur in telesnih tekočin.
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

masaža , kraniosakralna osteopatija , vzhodnjaška tehnika , terapevtske tehnike , komplementarno zdravljenje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.