Pogovor z jasnovidko Saro Memić

Neznane dimenzije človekovega uma

Sodobna znanost vse več pozornost posveča parapsihološkim pojavom, ki kljub temu ostajajo težko razumljivi. Že od nekdaj je največ zanimanja vzbujala jasnovidnost, sposobnost redkih posameznikov, da vidijo tisto izmed razsežnosti človekovega bivanja, ki je večini izmed nas skrita. Sara Memić je ena izmed najmočnejših tovrstnih vidcev v Sloveniji. Naravni dar jasnovidnosti že dalj časa združuje z diagnostiko ter dosega izjemne rezultate.

Koliko je pri vašem delu telepatije, branja misli drugega človeka, koliko pa resnično vpogledov v neko neznano dimenzijo človeka?

Vem, kaj mislite. Zgodilo se mi je že, da so me obtoževali, da berem misli, vendar jih ne. Kako naj berem misli, na primer, po telefonu? Zame je pomemben glas človeka, ki ga slišim. Tako dobim globino glasu in grem v človeka ter dobim sliko njegove preteklosti, podobe iz prihodnosti. Ljudje me lahko tudi zelo utrudijo. Nekateri želijo vse takoj izvedeti, obenem pa so zelo zaprti, ograjeni z zidom. Prodrem sicer vanj, a porabim veliko energije. Ko vidim globino, se v meni dogajajo stvari, ki jih ne morem pojasniti. O tem sem govorila tudi z nekim zdravnikom, vprašala sem ga, kako bi pojasnil moja videnja, a mi ni znal odgovoriti. Veste, človeški um je še zelo neraziskan, veliko stvari ne vemo o sebi.

Veliko delujete v medicini, predvsem v diagnostiki. Kako lahko določite zdravstveno stanje človeka, organ, ki je bolan, glede na to, da nimate medicinske izobrazbe?

Ta podoba izhaja iz globine človeka. Ko slišim glas človeka, avtomatično ugledam organ. Nekateri ljudje me želijo prepričati, da to ni mogoče. Pravijo mi, da sem neko bolezen ugotovila iz videza človeka, zaradi podočnjakov, nohtov, barve ustnic ... To ni res. Dobim obolele organe, ki jih vidim, tako kot vidim zdaj vas. Včasih ugledam celoten predel telesa, na primer spodnji del telesa, včasih pa točno določen organ, npr. jajčnike. In točno vidim vnetni proces. Vidim torej sliko, ki je vi ne vidite. In človeku rečem, naj to preveri, naj gre k zdravniku. In ljudi tudi vedno zaprosim, naj mi sporočijo zdravnikovo ugotovitev, saj tako preverjam sama sebe in točnost mojih videnj. Še bolj vesela pa sem takrat, ko lahko nekatere "diagnoze" tudi popravim. Imela sem primer gospe iz Jesenic, ki je dejala , da ima raka na dojkah. Rekla sem ji, gospa, vi nimate raka. In pri ponovnem pregledu se je v resnici izkazalo, da ni imela raka.

Ali vidite tudi pri zdravem človeku njegove šibke točke, torej organe, ki so sicer zdravi, vendar nekoliko dovzetnejši za bolezni?

Seveda. In v takem primeru človeka opozorim, da mora za posamezne organe še posebej skrbeti. A ljudje včasih ne verjamejo mojim opozorilom. Pred kratkim sem imela tak primer. Bila sem na neki zakuski pri prijateljih, in srečala sem nekega gospoda. Rekla sem mu: "Gospod, pazite na levo ledvico." On pa mi je rekel: "Gospa Sara, zelo vas cenim, a povsem sem zdrav." In ne boste verjeli, v kratkem času so mu ugotovili raka. Torej sem točno dobila bolezen. Tudi pri povsem zdravem človeku včasih čutim, da se bo v posameznih predelih telesa nekaj dogajalo. Moja videnja so na dolge steze. Včasih dobim potrditev čez leto, dve, da so bili moji uvidi pravilni, da se zgodi točno to, kar se je, ker ni človek dovolj pazil na zdravje. So pa tudi primeri ljudi, ki gredo takoj na kontrolo k svojemu zdravniku in me potem pokličejo ter se mi zahvalijo.

Ali so vas glede na vaše bogate izkušnje in tudi uspehe v diagnostiki že iskali tudi uradni medicinski krogi za pomoč pri njihovem delu?

Že. Imela sem nekaj takih obiskov. Najprej so me preizkušali z nekimi rentgenskimi posnetki lobanje in prostate. Povedala sem, da zdravniki najprej niso bili prepričani o diagnozi, da so sprva mislili, da gre za tumor, vendar sem ugotovila, da ni tumor. In res ni bil. Druga slika pa je bila rak prostate. Verjeli ali ne, ostali so brez besed. Z nekaterimi smo se dogovarjali za sodelovanje, čeprav razmere verjetno še niso zrele za to, da bi si uradna medicina pri delu pomagala tudi z ljudmi, kot sem jaz.

Vendar pa ne sodelujete samo z medicinskimi krogi. Svetovali ste tudi že policiji pri raziskovanju nekaterih kaznivih dejanj ...

Tako je. Pred leti, ko se je zgodil zločin v Tekačevem, sem ponudila pomoč policiji, ki je raziskovala ta umor. Sprva mi niso verjeli, ko pa sem jim natančno opisala prizorišče zločina in lokacijo, in to s podatki, ki jih nisem mogla dobiti iz medijev, so se prepričali, da očitno "nekaj" vidim, zato so me odpeljali na kraj dogodka. Tam sem jim natančno opisala potek dogajanja in tudi storilca. Povedala sem jim, da so prijeli napačnega človeka, da fant, ki ga imajo, ni storil tega zločina in da je pravi morilec na prostosti. A očitno je bilo to preveč in mi niso verjeli. No, po toliko letih so zdaj tega fanta izpustili iz pripora, saj mu zločina niso mogli dokazati. Tudi ko je izginil avtomobil gospoda Marjana Podobnika, so me obiskali ljudje v uniformi, ki so slišali zame. Takoj sem jim povedala, naj ne iščejo tega avta v Sloveniji, ker je že v Srbiji. No, čez zelo kratek čas sem v poročilih slišala, da so ta avto res našli v Srbiji. Na žalost se v Sloveniji še vse premalo zavedajo, kako takšna področja uporabljati pri delu. Upam, da se bo tak odnos spremenil in da bodo ti predsodki sčasoma preseženi. Sama si ne želim nič drugega, kot pomagati po svojih močeh vsakomur, ki se name obrne po pomoč.

Verjetno se večina ljudi na vas obrne zaradi bolj "posvetnih razlogov", ne toliko zaradi zdravja ... Ljubezen, denar ...

Res je, mislim, da je zdravje šele na tretjem mestu. Ljudje se vse premalo zavedajo, da je zdravje najpomembnejša vrednota. Če tega ni, tudi vsega drugega ni. Ko se ljudje znajdejo v krizi, težkih življenjskih okoliščinah, iščejo pomoč povsod, kjer se le da, od kart, kave ... Na koncu prej ali slej pridejo k meni. Poslušam jih, vsakdo ima svojo zgodbo. Svetujem jim in vedno znova mi je žal, če ne upoštevajo mojih opozoril. Ljudje hočejo srečo takoj. Jaz pa jim je ne morem napovedati, če vidim, v kako slabem psihičnem stanju je človek. Najprej mu rečem, da mora delati pri sebi, urediti svoje življenje, se okrepiti, saj ima vse možnosti, da uspe. Vendar se jaz ne morem spremeniti namesto vas. Mnogi ljudje pa tega ne želijo slišati. Ljudje morajo delati, da bi uspeli. Samo od sebe ne pride nič. Seveda jaz ne morem niti ne želim upravljati z življenjem ljudi, lahko pa jih opozorim na priložnosti, ki jih imajo, na njihove potenciale. Ali jih bodo ljudje izkoristili ali ne, pa je odvisno od njih.