Sodobna znanost vse več pozornost posveča parapsihološkim pojavom, ki kljub temu ostajajo težko razumljivi. Že od nekdaj je največ zanimanja vzbujala jasnovidnost, sposobnost redkih posameznikov, da vidijo tisto izmed razsežnosti človekovega bivanja, ki je večini izmed nas skrita. Sara Memić je ena izmed najmočnejših tovrstnih vidcev v Sloveniji. Naravni dar jasnovidnosti že dalj časa združuje z diagnostiko ter dosega izjemne rezultate.
Koliko je pri vašem delu telepatije, branja misli
drugega človeka, koliko pa resnično vpogledov v neko neznano dimenzijo
človeka?
Vem, kaj mislite. Zgodilo se mi je že, da so me
obtoževali, da berem misli, vendar jih ne. Kako naj berem misli, na primer, po
telefonu? Zame je pomemben glas človeka, ki ga slišim. Tako dobim globino glasu
in grem v človeka ter dobim sliko njegove preteklosti, podobe iz prihodnosti.
Ljudje me lahko tudi zelo utrudijo. Nekateri želijo vse takoj izvedeti, obenem
pa so zelo zaprti, ograjeni z zidom. Prodrem sicer vanj, a porabim veliko
energije. Ko vidim globino, se v meni dogajajo stvari, ki jih ne morem
pojasniti. O tem sem govorila tudi z nekim zdravnikom, vprašala sem ga, kako bi
pojasnil moja videnja, a mi ni znal odgovoriti. Veste, človeški um je še zelo
neraziskan, veliko stvari ne vemo o sebi.
Veliko delujete v
medicini, predvsem v diagnostiki. Kako lahko določite zdravstveno stanje
človeka, organ, ki je bolan, glede na to, da nimate medicinske
izobrazbe?
Ta podoba izhaja iz globine človeka. Ko slišim
glas človeka, avtomatično ugledam organ. Nekateri ljudje me želijo prepričati,
da to ni mogoče. Pravijo mi, da sem neko bolezen ugotovila iz videza človeka,
zaradi podočnjakov, nohtov, barve ustnic ... To ni res. Dobim obolele organe, ki
jih vidim, tako kot vidim zdaj vas. Včasih ugledam celoten predel telesa, na
primer spodnji del telesa, včasih pa točno določen organ, npr. jajčnike. In
točno vidim vnetni proces. Vidim torej sliko, ki je vi ne vidite. In človeku
rečem, naj to preveri, naj gre k zdravniku. In ljudi tudi vedno zaprosim, naj mi
sporočijo zdravnikovo ugotovitev, saj tako preverjam sama sebe in točnost mojih
videnj. Še bolj vesela pa sem takrat, ko lahko nekatere "diagnoze" tudi
popravim. Imela sem primer gospe iz Jesenic, ki je dejala , da ima raka na
dojkah. Rekla sem ji, gospa, vi nimate raka. In pri ponovnem pregledu se je v
resnici izkazalo, da ni imela raka.
Ali vidite tudi pri zdravem človeku njegove šibke
točke, torej organe, ki so sicer zdravi, vendar nekoliko dovzetnejši za
bolezni?
Seveda. In v takem primeru človeka opozorim, da
mora za posamezne organe še posebej skrbeti. A ljudje včasih ne verjamejo mojim
opozorilom. Pred kratkim sem imela tak primer. Bila sem na neki zakuski pri
prijateljih, in srečala sem nekega gospoda. Rekla sem mu: "Gospod, pazite na
levo ledvico." On pa mi je rekel: "Gospa Sara, zelo vas cenim, a povsem sem
zdrav." In ne boste verjeli, v kratkem času so mu ugotovili raka. Torej sem
točno dobila bolezen. Tudi pri povsem zdravem človeku včasih čutim, da se bo v
posameznih predelih telesa nekaj dogajalo. Moja videnja so na dolge steze.
Včasih dobim potrditev čez leto, dve, da so bili moji uvidi pravilni, da se
zgodi točno to, kar se je, ker ni človek dovolj pazil na zdravje. So pa tudi
primeri ljudi, ki gredo takoj na kontrolo k svojemu zdravniku in me potem
pokličejo ter se mi zahvalijo.
Ali so vas glede na vaše bogate izkušnje in tudi
uspehe v diagnostiki že iskali tudi uradni medicinski krogi za pomoč pri
njihovem delu?
Že. Imela sem nekaj takih obiskov. Najprej
so me preizkušali z nekimi rentgenskimi posnetki lobanje in prostate. Povedala
sem, da zdravniki najprej niso bili prepričani o diagnozi, da so sprva mislili,
da gre za tumor, vendar sem ugotovila, da ni tumor. In res ni bil. Druga slika
pa je bila rak prostate. Verjeli ali ne, ostali so brez besed. Z nekaterimi smo
se dogovarjali za sodelovanje, čeprav razmere verjetno še niso zrele za to, da
bi si uradna medicina pri delu pomagala tudi z ljudmi, kot sem jaz.
Vendar pa ne sodelujete
samo z medicinskimi krogi. Svetovali ste tudi že policiji pri raziskovanju
nekaterih kaznivih dejanj ...
Tako je. Pred leti, ko se je
zgodil zločin v Tekačevem, sem ponudila pomoč policiji, ki je raziskovala ta
umor. Sprva mi niso verjeli, ko pa sem jim natančno opisala prizorišče zločina
in lokacijo, in to s podatki, ki jih nisem mogla dobiti iz medijev, so se
prepričali, da očitno "nekaj" vidim, zato so me odpeljali na kraj dogodka. Tam
sem jim natančno opisala potek dogajanja in tudi storilca. Povedala sem jim, da
so prijeli napačnega človeka, da fant, ki ga imajo, ni storil tega zločina in da
je pravi morilec na prostosti. A očitno je bilo to preveč in mi niso verjeli.
No, po toliko letih so zdaj tega fanta izpustili iz pripora, saj mu zločina niso
mogli dokazati. Tudi ko je izginil avtomobil gospoda Marjana Podobnika, so me
obiskali ljudje v uniformi, ki so slišali zame. Takoj sem jim povedala, naj ne
iščejo tega avta v Sloveniji, ker je že v Srbiji. No, čez zelo kratek čas sem v
poročilih slišala, da so ta avto res našli v Srbiji. Na žalost se v Sloveniji še
vse premalo zavedajo, kako takšna področja uporabljati pri delu. Upam, da se bo
tak odnos spremenil in da bodo ti predsodki sčasoma preseženi. Sama si ne želim
nič drugega, kot pomagati po svojih močeh vsakomur, ki se name obrne po
pomoč.
Verjetno se večina ljudi na vas obrne zaradi bolj
"posvetnih razlogov", ne toliko zaradi zdravja ... Ljubezen, denar
...
Res je, mislim, da je zdravje šele na tretjem mestu.
Ljudje se vse premalo zavedajo, da je zdravje najpomembnejša vrednota. Če tega
ni, tudi vsega drugega ni. Ko se ljudje znajdejo v krizi, težkih življenjskih
okoliščinah, iščejo pomoč povsod, kjer se le da, od kart, kave ... Na koncu prej
ali slej pridejo k meni. Poslušam jih, vsakdo ima svojo zgodbo. Svetujem jim in
vedno znova mi je žal, če ne upoštevajo mojih opozoril. Ljudje hočejo srečo
takoj. Jaz pa jim je ne morem napovedati, če vidim, v kako slabem psihičnem
stanju je človek. Najprej mu rečem, da mora delati pri sebi, urediti svoje
življenje, se okrepiti, saj ima vse možnosti, da uspe. Vendar se jaz ne morem
spremeniti namesto vas. Mnogi ljudje pa tega ne želijo slišati. Ljudje morajo
delati, da bi uspeli. Samo od sebe ne pride nič. Seveda jaz ne morem niti ne
želim upravljati z življenjem ljudi, lahko pa jih opozorim na priložnosti, ki
jih imajo, na njihove potenciale. Ali jih bodo ljudje izkoristili ali ne, pa je
odvisno od njih.
Kakšne so
vaše ambicije na področju, ki vas najbolj zanima, torej prav na področju
diagnostike?
Pripravljam knjigo svojih primerov diagnoz. Rada bi, da bi se
ljudje prepričali, da obstajamo posamezniki, ki imamo posebne sposobnosti, s
katerimi lahko resnično pomagamo drugim.
Opomba uredništva: intervju z jasnovidko Saro Memić je bil narejen leta 2004.
Zarja Đotišini indijska astrologija
Jelena Vidović univ.dipl.prav
prof. dr. Marko Hočevar dr. med. spec. splošne kirurgije