Psihosinteza

(Foto: Jupiterimages)

Pot spoznavanja, sprejemanja in preobrazbe

Kdo med nami ne pozna trenutkov, ko se pri odločanju, kaj bomo počeli na dela prost dan, v nas prebudijo vsaj trije ali štirje glasovi, ki nas mamijo na različne konce. Prvi nam pravi, naj si odpočijemo, drugi nas prepričuje, da je treba skrbeti za razgibavanje, tretji vabi na sezonska znižanja, četrti pa dviguje raven dolžnosti in govori, da bi veljalo obiskati starše ali sorodnike. Že ob misli, da kateremu od teh glasov ne bi prisluhnili, se ta utegne spremeniti v občutek krivde, nezadovoljstvo s seboj in svojim telesom, žalost, utrujenost ali apatičnost.

Počutimo se, kot bi bili ujeti v kletko možnosti, kjer ni prostora za svobodo. Zakaj se to dogaja? Zakaj je v nas toliko glasov, ki nas včasih vsak po svoje prepričujejo v svoj prav? Psihosinteza na ta vprašanja odgovarja s trditvijo, da je človek mnogotero bitje. Ena od velikih iluzij človeka je, da smo enoviti. Sem tisto, kar vidim, čutim in mislim, sem to, česar se v tem trenutku zavedam. Četudi bi bilo včasih preprostejše, je to samo iluzija.

Ujetost v podosebnosti

V duševnosti človeka živi njegova mnogoterost, "sateliti", ki delujejo onkraj našega zavedanja. V nas so lahko upornik in intelektualec, zapeljivka in gospodinja, saboter in estet, organizator in uživač − in še bi lahko naštevali. V jeziku psihosinteze so to podosebnosti. Za lažje razumevanje povejmo, da so to naši avtomatizmi, obrambni mehanizmi, predstave in prepričanja, načini delovanja in odzivanja, ki se aktivirajo brez zavestne volje. Kjer ni zavestne volje, ni svobode. Kjer ni svobode odločanja, sta odvisnost in ujetost. Ujetost v podosebnost pomeni, da nam ta vsiljuje svoje značilne življenjske vzorce, in če lahko sprejemamo le eno obliko vedenja, ta postane naša značilnost. Kadar je določen način vedenja edini, ki ga premoremo, se spremeni v prisilo. Čeprav se sliši čudno, smo pogosto odvisni od svojih podosebnosti in vanje ujeti; naše dosedanje življenje je temeljilo na njihovih odločitvah. Nastajale so počasi, z izkušnjami, vzgojo, s spoznanji, potrebo po zaščiti in preživetju. Pogosto se podosebnost zgradi, da nas zaščiti pred bolečino, ki smo ji bili izpostavljeni. Toda zdaj smo odrasli, želimo imeti izpolnjene in harmonične odnose ter pristen stik s seboj. Vendar žal to ni možno, dokler ne vzpostavimo prav takšnega odnosa s svojimi "sateliti", podosebnostmi. Oglejmo si dva primera.

Robertova zgodba

Robert je mlad zdravnik, ki ga blokira notranja strogost; ta ovira njegove odnose in je tudi sicer neprijetna. Njegova podosebnost nenehno presoja in kritizira, kar naredi ali reče on ali kdo drug. Kot bi imel v sebi moralista, ki nenehno pridiga. Ko je Robert namerno izbral to kvaliteto in dovolil, da se pojavi njena podoba, je uzrl staromodnega duhovnika z očali, neusmiljenega in neprijaznega, oblečenega v črno. Takoj ko je jasno videl podobo, je prepoznal obrise nepopustljivosti, ki ga nadzoruje. Medtem ko je pred seznanitvijo pri tem čutil neopredeljivo nelagodje in se z njim sprijaznil, se ga je bil zdaj prvič zmožen otresti. Potem ko je Robert večkrat ponovil razistovetenje od duhovniške podosebnosti, je napisal: "Zdaj manj obsojam druge, zlasti starše, lažje mi je razumeti, zakaj se vedejo tako, kot se. Poleg tega sem bolj potrpežljiv s seboj in se počutim varnejšega. Lahko vidim, da je življenje zapleteno in skrivnostno, moje razumevanje in sočutje do drugih in do sebe je večje."

Markova zgodba

Marko je visok moški na začetku tridesetih let. Na naših skupinskih srečanjih ga drugi člani skupine pogosto "napadejo". Marko nezavedno nosi v sebi močan farizejski nastavek, ki druge odbija, zato se razjezijo nanj in pogosto iz njega naredijo grešnega kozla. Marko je kmalu odkril, da je v ozadju tovrstnega obnašanja njegova podosebnost. Poimenoval jo je "Baron". Baron je rezultat izumetničenih vedenj, ki jih je prevzel z namenom, da bi na druge naredil vtis s svojim izjemnim znanjem. Želel je, da bi njihova pozornost dobesedno obvisela na njegovih besedah. To podosebnost je opisal takole:

Podoba, ki predstavlja to podosebnost, je taka, da se vidim v središču ene od starih univerzitetnih predavalnic, zgrajenih v slogu grškega gledališča in s stopniščem v obliki polkroga. Jaz, Baron, stojim na sredini tega prostora, v stekleni kletki. Oblečen sem v belo haljo in predavam. Vsebina, ki jo govorim, ni pomembna. Pomemben je zgolj moj dramatičen nastop. Moj glas doseže ljudi okrog mene in vidijo lahko moje gibe. Toda med menoj in njimi je popolna, ostra in zastrašujoča meja. Ljudi okrog sebe vidim kot ribe, ki se tiho gibljejo v akvariju. Njihovo pomanjkanje realnosti in čustev me izredno moti.

Te podobe ustrezajo natančno določenemu vzorcu iz Markovega življenja. V takšnih trenutkih začne napadati druge z imeni, datumi in citati, vse to z namenom, da bi se počutili manjvredne. To je njegov način izražanja sebe, ki ne pušča prostora za druge. Ko je Marko premislil o teh dejstvih, je spoznal in priznal, da je ta podosebnost porojena iz strahu in da v drugih vzbuja občutek ogroženosti. To odkritje je Marka pretreslo in mu za kratek čas vzelo pogum. Zdaj prihajamo do bistva. Kaj se je zgodilo, ko je Marko prepoznal svoj vedenjski vzorec? Tukaj je njegov opis:

Takoj sem se počutil povsem drugače. Zdaj veliko intenzivneje čutim in pogosteje doživljam radost. Moj stik z drugimi je neposrednejši. V vsakdanjem življenju še pravočasno "ujamem samega sebe", tik preden vstopim v to podosebnost. Ozavestil sem si, da se v trenutku, ko postanem Baron, moje izražanje povsem spremeni. Govoriti začnem arhaično, zapleteno in izumetničeno. Toda zdaj, ko se tega dogajanja v sebi zavedam, lahko ta proces še pravočasno ustavim.
Članek se nadaljuje »


Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Senta Frol

asist. Senta Frol dr. med., spec. nevrologije spec. nevrologije

Vsi Viva strokovnjaki