Znanstvene raziskave o reinkarnaciji

(Foto: Jupiterimages)

Ponovno rojstvo?

Življenje današnjega človeka je vpeto med rojstvo in smrt. Skozi ti točki naša zavest ponika v neznano. Čustveni odnos do rojstva je diametralno nasproten odnosu, ki ga imamo do smrti. Medtem ko je rojstvo dogodek, ki ga pričakujemo z veseljem, je smrt dogodek, ki nam zbuja občutke nelagodja, žalosti in strahu. Morda so prav ti neprijetni občutki razlog za to, da se je človek skozi zgodovino nenehno spraševal, kaj se zgodi po smrti, in v odgovorih iskal pomiritev z njo.
Različne religije in filozofski sistemi nam ponujajo različne razlage: eni pravijo, da je smrt konec človekovega obstoja, drugi govorijo, da človek po smrti živi večno v nekem drugem svetu, tretji trdijo, da se po določenem času bivanja v onstranstvu človek znova utelesi in živi v tem svetu, bodisi kot človek bodisi kot katerokoli drugo bitje.

Tri smeri raziskovanja
Nauk o reinkarnaciji – nauk o vnovičnem rojstvu – je bil stoletja stvar vere ali posameznikovega osebnega prepričanja. Šele v drugi polovici 20. stoletja so se tega vprašanja sistematično lotili tudi znanstveniki. Njihova raziskovanja so šla v tri smeri; prvi so se oprli na obsmrtne izkušnje, drugi na pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja, in tretji na izkušnje, pridobljene ob pomoči hipnoze.

Obsmrtne izkušnje
Prvi, ki je lotil raziskovanja obsmrtnih izkušenj, je bil Albert Heim, švicarski geolog in alpinist. K temu ga je spodbudilo predvsem lastno doživetje bližine smrti. Njegovo delo je nadaljeval in populariziral dr. Raimond Moody s knjigo Življenje po življenju. Od leta 1980 se pojavljajo vse bolj resne in sistematične študije o tej temi, narašča pa tudi število raziskovalcev.

Njihova odkritja se v veliki meri ujemajo, z vsako novo raziskavo pa je večje tudi védenje in razumevanje tega pojava. Objekt raziskovanje so ljudje, ki so doživeli bližino smrti ali so bili že klinično mrtvi. Metode raziskovanja temeljijo na analizi in klasifikaciji njihovih pričevanj, ki omogočajo uvid v psihološko in fenomenološko izkušnjo smrti.

Obsmrtno doživetje ima običajno naslednje faze:

  • prehod v zunajtelesno stanje,
  • potovanje skozi predor,
  • srečanje s svetlobnimi ljudmi,
  • pregled življenja,
  • srečanje z bitjem svetlobe,
  • vrnitev v telo.

Prisotnost posameznih faz in njihovo zaporedje lahko pri posameznikih variirata. Eden od raziskovalcev tega področja, dr. Morse, je poskušal poiskati fiziološko razlago za posamezne faze obsmrtnega doživetja. Ugotovil je, da je možno razložiti vse, razen ene, občutka blaženosti ob srečanju z bitjem luči, ki ga nekateri imenujejo kar Bog. Občutek blaženosti se pri ljudeh pojavi, ko možgani delujejo popolnoma koherentno. Pri klinično mrtvih pa možgani sploh ne delujejo. To nasprotje kaže, da zgolj z nevrofiziologijo ni možno razložiti obsmrtnega doživetja. Še težje je pojasniti transformacijski učinek, ki ga ima to doživetje na človekovo osebno življenje v smislu spremembe značaja, vrednot in smisla življenja.

Članek se nadaljuje »


Zlatko Fras

dr. Zlatko Fras dr. med. spec. internist

Postavi vprašanje

Svetlana Novak

Svetlana Novak diplomirana medicinska sestra

Postavi vprašanje

Simona Sanda

Simona Sanda uni. dipl. psih. spec. klinične psihologije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki