Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Znanstvene raziskave o reinkarnaciji


(stran 3 od 3)

Življenje po smrti in pred rojstvom
Tretja skupina znanstvenikov, ki se ukvarja z vprašanjem življenja po smrti in pred rojstvom, uporablja kot raziskovalno metodo hipnozo. Dr. Michael Duff Newton, avtor uspešnic Potovanje duš in Usoda duš, je začel kot skeptik, vendar ga je konsistentnost izkušenj prepričala o obstoju življenja po smrti. Ugotovitve dr. Newtona niso objektivno preverljive, to, zaradi česar so zanimive, pa je njihovo ujemanje z razlagami o življenju po smrti, ki ga podajajo različne duhovne tradicije in ezoterični nauki.

Druga raziskovalka, dr. Helen Wambach, ob pomoči hipnoze vodi ljudi v stanje zavedanja pred rojstvom. Njene raziskave so zanimive, ko gre za vprašanje, kdaj človek kot "bitje zavesti" znova postane fizični človek. Med hipnozo so vsi preiskovanci odgovorili, da niso vstopili v telo v fazi fetusa, ampak so obstajali kot samostojna entiteta poleg njega. Kar 80 odstorkov preiskovancev je povedalo, da so se s fetusom prvič povezali v šestem mesecu nosečnosti, čeprav so lahko še vedno svobodno prihajali v telo in odhajali iz njega. Približno 33 odstotkov preiskovancev je povedalo, da so se šele ob rojstvu dokončno povezali s telesom. Zanimivo je, da čas vstopa zavesti v telo, ki so ga tako ugotovili, ustreza času, ko fetus dejansko začne sprejemati prve vtise iz fizičnega okolja.

Odnos med zavestjo in telesom
Hipoteza o reinkarnaciji ne zavrača tega, kar doslej vemo o delovanju človekovega telesa, postavlja pa pod vprašaj dosedanja prepričanja o naravi človekove biti in zavesti. Predvsem gre za vprašanje odnosa med zavestjo in možgani oziroma med notranjim človekom in telesom. Glede na omenjene raziskave je težko vztrajati pri trditvi, da je zavest zgolj posledica biokemijskih in električnih procesov v možganih, čeprav tudi ne moremo trditi, da je od njih povsem neodvisna.

Predpostavljamo lahko, da je hipotetično možno, da biokemijski procesi v možganih omogočajo zavesti, da deluje skozi fizičnega človeka, mu daje samozavedanje in sposobnost zaznave fizičnega okolja prek čutil. Ker je glede na zgornje izkušnje zavest zmožna dobiti informacije tudi brez posredovanja telesa, lahko sklepamo, da utegne obstajati tudi kot samostojna entiteta. Še več, primeri prirojenih znamenj kažejo na možnost, da zavest vpliva na oblikovanje našega telesa.

Naše telesne in osebnostne lastnosti, torej niso le stvar genov, na katere vplivajo vtisi iz okolja, v katero smo se rodili in v katerem živimo. Bolj verjetno je, da notranji zavestni človek igra na tipke naših genov. V okviru fizičnih omejitev notranji človek − zavest – skozi telesne sisteme, ki jih nadzirajo geni, usmerja svoje življenje, ki se seli iz telesa v telo, da bi si nabiralo izkušnje o življenju.

In če se povrnemo k tistim, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti in si ogledamo, kaj so prinesli iz onstranstva: željo, da bi se naučili bolj ljubiti in da bi znali vzpostavljati pravičnejše medsebojne odnose, ter zavedanje, da smo vsi povezani z vsem. Sklenimo z mislijo dr. Stevensona, ki pravi, da morda obstajata dve liniji evolucije. Prva je evolucija naših fizičnih teles, druga pa je evolucija naše zavesti ali, če hočete, duše.




Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd