Glavnato zelje (L. Brassica oleraceae capitata)

Pri glavnatem zelju uporabljamo liste dejansko čez vse leto. Tako je že od nekdaj, še posebej pomembno pa je zelje v prehrani ljudi jeseni in pozimi.
Pri glavnatem zelju uporabljamo liste dejansko čez vse leto. Tako je že od nekdaj, še posebej pomembno pa je zelje v prehrani ljudi jeseni in pozimi. (Foto: Shutterstock)

Glavnato zelje, ki izhaja iz Male Azije in Sredozemlja, se uvršča med kapusnice, kamor prištevamo tudi ohrovt, kolerabo, cvetačo ali karfijolo.

Belo zelje (lahko je tudi rdeče) sestavljajo veliki bledozeleni pritlični listi, ki tvorijo trde zeljnate glave, iz katerih pripravljajo kislo zelje. Ker svetloba nima dostopa do notranjih listov glave, ostanejo ti beli in mehki.
Mesnate liste ima tudi ohrovt, ki ga uživamo kot zelenjavo. Pri cvetači ali karfijoli uživamo omesenelo socvetje z listi in cvetnimi peclji. Podzemno kolerabo pa gojimo zaradi gomoljasto odebeljene korenine, ki je prav tako užitna.

Vse razne oblike zelja sodijo med najstarejše zelenjavne rastline. Poznali so ga že stari Grki in Rimljani. Še danes je najpomembnejša zelenjava v prehrani človeštva, saj jo uživamo na več načinov. Drobno narezano pripravimo kot solato, kuhamo kot presno zelje ali ga uživamo kot kislo zelje.

Že znani zeliščar in župnik Sebastian Kneipp (1821–1897) je bil prepričan, da je kislo zelje najboljše zdravilo za prebavo, ker zelnica vsebuje mnogo kislin, ki očistijo želodec, pokvarjeno ali zastrupljeno hrano, saj se pomnožijo prebavni sokovi (mora pa zelnica biti sveža in čista).

Zdravilni deli rastline

Pri glavnatem zelju uporabljamo liste dejansko čez vse leto. Tako je že od nekdaj, še posebej pomembno pa je zelje v prehrani ljudi jeseni in pozimi.

Mornarji so na dolgo plovbo vzeli s seboj sode kislega zelja, ki vsebuje veliko vitamina C – tako niso zboleli za skorbutom (obolenje dlesni). Zaradi skorbuta je umrlo več mornarjev kot zaradi brodoloma. Tako se je po štiriletni plovbi v Anglijo vrnilo le 145 od 1.955 mornarjev. Od teh so le štirje umrli v bojih, vsi drugi pa zaradi skorbuta.
V jeseni zdrave zeljne glave shranimo za dalj časa v kleti, obdamo jih s slamo ali pa zavijemo v časopisni papir in jih damo v lesene zabojčke. Najboljša klet je tista, ki ima tla iz ilovice, da se zadrži čim več vlage.

Zdravilnost zelja

Glavnato zelje uporabljamo v različnih oblikah, kot zelnico in kot obloge.

Poznamo belo in rdeče zelje. Rdeče je bolj občutljivo in tudi raste počasneje. Za kisanje pa uporabljamo zgolj belo zelje. Obe vrsti potrebujeta nego, rastline je treba okopavati, osipavati, v suši zalivati. Za kisanje in shranjevanje za zimo gojimo pozne sorte.

Zelje ugodno vpliva na naše zdravje. Danes z njim zmanjšamo preveliko telesno težo, saj vsebuje malo kalorij in veliko vode, vlaknine pa dajo občutek sitosti. Kot smo že omenili, razstruplja organizem. Prav tako smo že povedali, da vsebuje veliko vitamina C, poleg tega pa še pomembne minerale, kot so kalij, železo in žveplo.

Največ učinkovin vsebuje surovo zelje, ko ga kuhamo, pa ga zaužijmo v najkrajšem času, da se učinkovine ne razkrojijo. Krepi imunski sistem, pospešuje prebavo, še posebej ga ceni ljudsko zdravilstvo, saj pospešuje izločanje strupenih snovi iz telesa. Ko ga kisamo, skrbno pripravimo kadi za konzerviranje, skrbno tudi očistimo maslene kisline, ki se nabirajo v kadi.

Kislo zelje jemo pogosto z mastnimi jedmi (pozimi koline), tako so že naši predniki poznali učinek kislega zelja na prebavo, saj umirja vetrove. Odstranjuje škodljive razkrojne snovi, čisti kri, uravnava krvni tlak, preprečuje poapnenje žil.

Priprava in uporaba

Sveže zelje in sok uporabljamo pri rani na želodcu in dvanajstniku, pri zaprtju, slabokrvnosti, dietni hrani pri sladkorni bolezni, revmi.

Sok rdečega zelja lahko uporabimo za barvanje volne. Zaradi vitamina C kot zdravilo in kot dietno prehrano so ga cenili Rimljani, pomorščaki pa so ga vedno jedli med plovbo, da niso zboleli za skorbutom.

Zelo so cenjeni topli obkladki iz listov. Iz svežih listov lahko tudi iztisnemo sok, ki deluje zdravilno. Živini pa ne dajemo preveč zeljnih listov, naj bodo sveži, posušeni ali silirani, ker povzročajo napenjanje, mleko pa ima vonj po zelju.

Kislo zelje je še posebej cenjeno pri različnih težavah. Predvsem odlično ureja prebavo, vpliva na črevesne in želodčne bolezni, odvaja vodo iz telesa, čisti kri. Sebastjan Kneipp je posebej priporočal kislo zelje pri putiki. Dejal je: »Kdor je mnogo kislega zelja, se mu ni treba bati putike.« Kuhanemu kislemu zelju dodamo brinove jagode za boljši okus.

Pri slabi prebavi se priporoča sveža zelnica, ki jo spijemo zjutraj en kozarec. Lahko jo uporabimo tudi pri opeklinah in čebeljih pikih. Preden zelnico zajamemo iz kadi, moramo previdno odstraniti zgornjo plast, ki ni za uporabo.

Priprava sirupa pri obolenju pljuč: uporabimo liste rdečega zelja. V leseno ali stekleno posodo damo plast listov rdečega zelja in plast sladkorja in tako do vrha posode. Dobro zapremo in pustimo stati 10 dni. Tako pripravljen sirup precedimo in spijemo od dva do tri kozarčke na dan. Podobno lahko uporabimo tudi vodo od kuhanega rdečega zelja, če ga sladkamo, ga pijemo kot čaj.

Obloge pri bolečinah zaradi revme: liste zelja potolčemo z lesenim predmetom, da se bo izločil sok. Nato liste za eno do dve uri potopimo v triodstotno borovo raztopino (kupimo jo v lekarni). Te liste polagamo na obolela mesta in jih pustimo polovico dneva, nato jih zamenjamo z novimi. Če damo oblogo iz listov zelja, ki jih potolčemo, v kožo najprej vtremo ognjičevo mazilo, da ne pride do kakšnega vnetja. Lahko pa uporabljamo en dan obloge iz zeljnatih listov, drug dan pa obloge iz ilovice.
Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine

Vsi Viva strokovnjaki