Iztrebljanje smo vajeni skrivati nekam na stran, na stran-išče, da bi neugledni zvoki in vonjave ostali karseda neopaženi. Zanimivo je, da tako rekoč nimamo nezaznamovane besede za to vsakdanje dejanje, ki ne bi bila bodisi klinična, otroška ali vulgarna. Toda pustimo zdaj besede, oglejmo si končno, kaj je torej tako problematičnega pri sedečem opravljanju potrebe.
KOT KRALJ NA PRESTOLU ...
Stolu podobne straniščne školjke, kakršne uporabljamo danes, so se razvile pred manj kot dvestotimi leti. Izumitelja naj bi bila neki mizar in vodovodni instalater iz Anglije, ki seveda nista poznala človeške fiziologije, namestila pa sta jih v nekatere od prvih stavb, ki so imele hišna stranišča. "Porcelanski prestol" so kmalu začeli oponašati tudi drugi, saj se jim je sedeči položaj zdel plemenitejši in s tem primernejši za aristokracijo.
Če so britanski plemiči s kraljico Viktorijo na čelu opravljali potrebo sede, preostali svet seveda ni smel zaostajati. Sedeče iztrebljanje je postalo simbol civiliziranosti, nekatere neželene učinke pa so prvi sedeči "kakači" odpravljali s pručkami, s katerimi so se postavili v polčepeč položaj. Sčasoma je bilo tudi to pozabljeno in tako se danes tako rekoč ne znamo več prazniti drugače kot sede.Še nekaj je, na kar dandanes niti ne pomislimo: da bi sedeče praznjenje črevesja utegnilo imeti zahrbtne posledice. Zahrbtne zato, ker se kopičijo počasi, a zanesljivo in temeljito. Z njim povzročamo oziroma poglabljamo številne nadležne zdravstvene težave, ki pestijo večino starejših prebivalcev razvitih držav. Več kot 70 odstotkov preostalega sveta nima teh težav ali pa so pri njih zelo redke. Različnih oblik vnetij debelega črevesja, na primer, v deželah tretjega sveta, kjer opravljajo veliko potrebo čepe, sploh ne poznajo, čeprav imajo v posameznih državah zelo različne prehrambne navade. To priča o nedvomnem vplivu položaja pri iztrebljanju na razvoj teh bolezni.
V čepečem položaju se danka izravna, zaklopka na koncu tankega črevesa se zapre, črevesje pa je dodatno podprto z bedri in spodbujeno z ritmičnim menjavanjem pritiska zraka v pljučih. To pomeni, da nam čepe ni treba stokati, zadrževati zrak in blato na silo iztiskati iz danke z manevrom valsalva. Ta izraz dobro poznajo potapljači, ki ob zaprtih ustih in nosu s "pihanjem" izenačujejo pritisk. Pri veliki potrebi ta manever spremljamo z močnim napenjanjem trebušnih in medeničnih mišic.
Pri iztrebljanju v sedečem položaju ostane mišica puborectalis, ki pomaga zadrževati blato, napeta, danka pa se ne izravna, zato se črevo nikoli povsem ne izprazni (80 odstotkov primerov raka debelega črevesa se razvije na mestih, kjer tako zastaja blato). Na drugem koncu ostane zapiralka med tankim in debelim črevesom odprta in v povezavi z naprezanjem, ki spremlja sedeče iztrebljanje, dopušča vdor blata v tanko črevo; tako lahko pride do okužbe tankega črevesa s fekalnimi bakterijami in strupi ter posledično njihovega vdora v krvni obtok. Peter Preskar dr. med. spec. oftalmolog
asis. dr. Andrej Repež dr. med. spec. plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije
Marjan Berginc dr. med. spec. splošne medicine