Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Bolniki potrebujemo znanje zdravnika in zdravilca

Prvi, nadvse pomemben korak, ki za zdaj rešuje licence zdravnikov homeopatov, je narejen, vendar je odprtih še veliko vprašanj, nedvomno pa se bodo pojavljala še nova. Denimo o tem, kako zagotoviti nadzor nad nepregledno ponudbo zdravilskih metod in dejavnosti, kar naj bi sicer urejal zakon o zdravilstvu, vendar pa tega učinka ni in tudi zdravilske zbornice ne. Ni še jasno, kako zagotoviti verodostojno informiranost in varnost bolnikov, odgovornost zdravnikov, medicinske stroke …
Prvi, nadvse pomemben korak, ki za zdaj rešuje licence zdravnikov homeopatov, je narejen, vendar je odprtih še veliko vprašanj, nedvomno pa se bodo pojavljala še nova. Denimo o tem, kako zagotoviti nadzor nad nepregledno ponudbo zdravilskih metod in dejavnosti, kar naj bi sicer urejal zakon o zdravilstvu, vendar pa tega učinka ni in tudi zdravilske zbornice ne. Ni še jasno, kako zagotoviti verodostojno informiranost in varnost bolnikov, odgovornost zdravnikov, medicinske stroke … (Foto: Shutterstock)

Medicina in zdravilstvo

V slovenski medicinski stroki so mnenja o tem, ali se lahko zdravniki ukvarjajo tudi z zdravilskimi metodami, deljena. Sodeč po različnih pogledih na medicino na eni in na zdravilstvo na drugi, bo najbrž tako tudi v prihodnje. Toda po sklepu lanskoletne decembrske skupščine Zdravniške zbornice Slovenije se zdravnikom ni več izrecno prepovedano ukvarjati (tudi) s homeopatijo. Tisti ki se bodo »v svojem prostem času« ukvarjali tudi s homeopatijo, samo zaradi tega ne bodo izgubili zdravniške licence.
Stroka, ki jo je na to »nesprejemljivo posebnost v Sloveniji« že dolgo opozarjala širša javnost, pozivali in izzivali pa so jo tudi najpogumnejši predstavniki iz lastnih vrst, zdravniki »popoldanski homeopati«, se je torej opredelila ZA. Zdaj mora Ministrstvo za zdravje RS poskrbeti, da bo odpravljena kolizija med zdravniško in zdravilsko zakonodajo, po sedanji ureditvi pa tudi grožnja z izgubo licence.


Za začetek homeopatija

Po pričakovano dolgotrajni razpravi na skupščini Slovenske zdravniške zbornice o temi, ki je že desetletje ali dve, po mnenju nekaterih pa vsekakor znatno predolgo, tičala v predalih, medtem ko sta življenje in praksa v tujini – bolj ali manj prikrito in na koncu vse očitneje – tudi pri nas ubirali svojo pot, so zdravniki s prevladujočo večino prižgali zeleno luč eni od zelo razširjenih zdravilskih metod, homeopatiji.

To še zdaleč ne pomeni, da se bo »alternativa« statusno in tudi dejansko takoj približala, povezala ali celo združila z uradno oziroma šolsko medicino, ki svojo suverenost utemeljuje znanstveno – »podprto z dokazi«. Zadnje je namreč ves čas ključni dejavnik pri njenem razlikovanju in ločenosti od zdravilstva, ki si sicer prizadeva dokazovati, utemeljevati, se približevati in sobivati z uradno medicino – tudi s poimenovanji, kot sta alternativna in komplementarna ali celostna medicina; od naštetih je še najbolj sporen izraz alternativna medicina. Če že, naj bo, vendar pa ne more biti medicina …
Prav to, namreč poimenovanje, je bil vedno in bo – vsaj pri delu zdravništva – tudi v prihodnje največji kamen spotike. Sporočila uglednih avtoritet uradne medicine, še novembra pa tudi na sestanku glavnega strokovnega sveta Slovenskega zdravniškega društva, so jasna: medicina je samo ena, na dokazih temelječa in preverljiva, racionalna; odprta tudi za nove metode, če te temeljijo na dokazih.

Zato je razumljivo, da je šolska medicina v preteklosti težko, dolgo in zadržano naposled postopoma posvojila delček metod tradicionalne kitajske medicine – akupunkturo. Nekje vmes, za zdaj le v zakonu o zdravilstvu, je obtičala manualna medicina in znotraj te osteopatija, kiropraktika in še nekatere od veličastnega števila (menda od 1400 do 1600) alternativnih metod, ki jih poznajo po svetu, predvsem na Vzhodu, ki si prizadevajo biti integrativne.

Prav zato, ker je teh metod tako veliko, zaradi česar je seveda izredno težko ocenjevati njihovo vrednost in varnost (ali škodljivost) za bolnike, so se tudi na zdravniški zbornici odločili za postopne korake. Odstopili so od prvotne namere, da bi razpravljali in se opredeljevali do drugih, enako priljubljenih metod, denimo energetskih (biomagnetoterapija), metod »interakcije med umom in telesom« (či gong, joga, šamanizem), »biološko osnovanih« metod (dietoterapija, postenje, knajpanje …) ter vrsti »manipulativnih telesnih pristopov« (akupunktura, ajurveda, Bownova terapija, masaže). Tokrat so se torej omejili na homeopatijo.


Skrivnostna privlačnost neznanega

Kot je pokazala ena od nedavnih, javnosti prvič predstavljenih anket, ima homeopatija, ki je sicer zelo priljubljena ter iskana med bolniki in drugimi uporabniki, veliko privržencev tudi v zdravniških krogih. Za marsikaterega med izstopajočimi predstavniki uradne medicine pa je naklonjenost dobršnega dela zdravnikov tej – zanje še vedno kontroverzni – metodi presenetljiva. Podobno kot v svetu, kjer je homeopatija zakonsko jasno opredeljena in jo je dovoljeno uporabljati tudi zdravnikom, v razpravah nizajo svoje dileme in pomisleke ter opozarjajo na nikoli docela pojasnjeno vprašanje, »kako lahko deluje nekaj, česar ni mogoče znanstveno dokazati«, zanje pa niso verodostojni niti poskusi dokazovanja.

 
Medicina je ena sama ...

Trditev, da je lahko medicina samo ena, ker temelji na dognanjih biologije, biokemije in biofizike, je že pred časom poudaril in zdaj znova ponovil zdravnik dr. Marjan Fortuna. Ilustriral jo je z dejstvom, da tako tudi nihče ne govori o alternativnih naštetih znanstvenih področjih. Vendar pa je dopustil možnost – in se s tem pridružil mnogim drugim – da lahko govorimo o dopolnilnih, adjuvantnih in podobnih poskusih zdravilstva, »kar pa je povsem nekaj drugega«. Po njegovem medicina nima prav nobenega razloga, da ne bi sprejela novosti v zdravljenju, če se pokaže, da so enako učinkovite ali celo učinkovitejše, in pri tem omenil akupunkturo. Res pa je, da je šolska medicina pri uvajanju novosti in oživljanju starih idej zelo previdna in za koga celo konservativna, kar je v veliki meri posledica slabih izkušenj.

Kritično je ocenil, kako neverjetno lahkotno »alternativci« razlagajo bolezenske simptome, ki jih tudi zdravijo samo z enim samim zdravilom in, v nasprotju z uradno medicino, ki se dobro zaveda svoje (ne)moči, bolniku obljubljajo malodane čudežno ozdravitev, kar je lahko nadvse nevarno početje. Tako kot je nevarno in nedopustno, če alternativni zdravilec odsvetuje jemanje inzulina, kar se je že zgodilo in ogrozilo življenje mlademu bolniku s sladkorno boleznijo tipa 1.

Dr. Fortuna je spomnil tudi na zanimiva, manj znana ozadja, ki so v minulih stoletjih in vse do danes botrovala vzponom in padcem »čudežne medicine«, kot so nekoč ponekod pravili homeopatiji. V razmislek je ponudil še vprašanje, ali ni nenavadno, da ljudje, ki so pripravljeni porabiti veliko denarja za »alternativno zdravljenje«, niso pripravljeni prispevati niti evra več za zdravstvo, naj so rezultati uradne medicine še tako impozantni.

Ne nazadnje, opozarjajo nekateri zdravniki, homeopatija in nekatere druge zdravilske metode, ostajajo stoletja nespremenjene, medtem ko se medicina vztrajno, nenehno in zadnje čase na nekaterih področjih skokovito razvija...
Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

zdravilstvo

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.