Sara Memić, jasnovidka

Sara Memić
Sara Memić (Foto: Urban Cerjak)

Ljudje nočejo videti resničnosti

Jasnovidnost je sposobnost ugotavljanja in zaznavanja prostorsko ali časovno oddaljenih stvari brez posredovanja čutil. Morda se je prihodnost v resnici že odvila in jo zato nekateri lahko »preberejo« z enako lahkoto, kot vsi drugi vidimo svetlobo zvezde, ki je v resnici ugasnila pred stoletji, pravi italijanski pisatelj Terzani, ki ga je v Aziji zadela huda prerokba jasnovidca. Tudi med nami živijo fenomeni s prirojeno nadnaravno sposobnostjo, s sposobnostjo videnja. Med temi redkimi izbranci je Sara Memić, ki svoj naravni dar izkorišča za pomoč ljudem v stiski, najraje pa deluje na področju alternativne medicine, zlasti diagnostike.

Pred desetimi leti smo že objavili intervju z vami. Kaj se je od takrat spremenilo, ko gre za sodelovanje z uradno medicino? Kako vas po dolgoletnih uspehih na področju diagnostike sprejemajo uradni medicinski krogi?
Prvič, v tem času sem ostarela, in drugič, ljudem sem dokazala, da imam sposobnost jasnovidenja. Dosegla sem raven, ki sem jo lahko predtem le slutila. Menim, da je to tisto pravo. In da to ni konec, da grem naprej. Z izjemo redkih zdravnikov, ki so hkrati moji prijatelji in me, kadar se znajdejo v dvomih, povprašajo za mnenje o postavljeni diagnozi, uradna medicina še vedno molči. Moj cilj je še naprej medicina. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla sama. Dosegam odlične rezultate, vendar uradna medicina mojih sposobnosti ne izkoristi. Tako bi lahko znatno poenostavili in pocenili zdravljenje ljudi, toda za zdaj za to nima posluha. K meni prihajajo po pomoč tudi zdravniki, vendar mi pri diagnosticiranju bolezni ne omogočajo uradnega sodelovanja. Čeprav zdravniki premorejo znanje, ki ga jaz nimam, jim lahko pokažem črte in točke, kjer morajo človeka pregledati, to, kar so nemara spregledali. V meni je nekaj – in to želim izkoristiti za dobro ljudi. Želim si, da bi me nekdo vpeljal v bele hodnike, kjer so pacienti. Teh mi ni treba niti videti, dovolj je, da slišim njihov glas, in že lahko vse narišem.

Jasnovidnost v Sloveniji ni kaj prida raziskana tematika. Ves čas je nekje na obrobju in še vedno velja za nekakšen tabu, čeprav marsikatera policija po svetu uporablja jasnovidce pri iskanju pogrešanih oseb in raziskovanju kriminalnih dejanj. Ali se pri nas dovolj zavedamo potenciala jasnovidnosti?
Z jasnovidci si pomagajo tudi v drugih družbenih sferah, kar pa je javnosti manj znano oziroma prikrito. Jasnovidnost je v svetu, ki mu vladata nezaupanje in nedostopnost, še vedno tabu tema. Toda vsi ljudje smo enaki, imamo dušo in srce, in vsak se kdaj znajde v brezizhodnem položaju, ko potrebuje pomoč, morda tudi tovrstno.

Med vaše najodmevnejše uspehe sodi sodelovanje s ptujskimi arheologi pri odkrivanju rimskega grobišča. S svojimi napovedmi ste le za nekaj let zgrešili natančno starost ostankov iz obdobja pred našim štetjem in narisali kraj, kjer so jih pozneje tudi našli.
V pokrajinskem muzeju na Ptuju so mi že dvakrat ponudili priložnost, da jasnovidnost preizkusim na predmetih, ki so jih našli ptujski arheologi. Skozi kamne in zemljo lahko vidim zgodovino. To je moj dar. Ko sem sodelovala na izkopavanjih, sem zaznala ljudi in nekatere dogodke iz tistega časa. Odkrila sem tisto, kar je bilo že znanstveno dokazano, meni pa povsem neznano. Ko človek umre, telo propade, duša pa še naprej nekje lebdi, najde si svoje mesto. Ob tej priložnosti se gospodu Alešu Arihu in Žižku še enkrat zahvaljujem za vse, kar sta storila zame. Oba sta me že na začetku jemala resno; tako sem lahko dokazala svoje umske sposobnosti. Z arheološkimi izkopavanji sem zgolj želela pritegniti pozornost in dokazati svoje sposobnosti.

Torej imate uvid tudi v preteklost?

Ja, lahko zaznam preteklost. Mrtvega človeka lahko tudi opišem. To je posebna sposobnost mojih možganov. Ljudje se sploh ne zavedajo, kaj vse lahko zaznam o njih, ko jih vidim ali zaslišim njihov glas. Ko vidim, kakšni so ljudje in česa vsega so zmožni, me včasih celo postane strah.
Članek se nadaljuje »