Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Sara Memić, jasnovidka


(stran 2 od 2)



Osemdeset odstotkov življenja je v naših rokah, dvajset odstotkov pa v rokah usode. Ta petina lahko uniči preostale štiri petine, pravite.

Če bi me mož poslušal, ne bi doživel prometne nesreče in ne bi umrl že pri enainštiridesetih letih. Treba je prisluhniti vsaj dobronamernim opozorilom.

Rešujete ljubezenske, poslovne in zdravstvene težave ljudi v stiski. Kako prenašate vse te težke zgodbe?

Normalno je, da me težke usode ljudi prizadenejo. Včasih še pozneje razmišljam o teh ljudeh. Z nasveti in opozorili jim skušam pomagati po svojih najboljših močeh, vendar to izčrpava tudi mene. Obenem so odkriti pogovori z njimi, vsa opozorila in nasveti, tudi zame nekakšna rešilna bilka. Ko povem svoja videnja, občutim nekakšno olajšanje, zato je vse skupaj tudi zame manj boleče. Najpogosteje se stvari, ki jih vidim, ne zgodijo takoj – morda šele čez leto ali dve, včasih celo pozneje. Šele takrat ljudje zložijo »kockice« in rečejo: »Sara je imela prav.« Na odločitve ljudi ne morem neposredno vplivati, lahko jih zgolj vnaprej opozorim na kaj slabega, zlasti na zdravstvene težave in nesreče, sicer pa odgovarjam zgolj na vprašanja, ki mi jih zastavijo. Na primer: fant in dekle se imata srčno rada, vendar žal ne vidim, da bosta ostala skupaj. Če me o tem povprašata in jima povem, da se zveza ne bo ohranila, sem zanju grozen človek. Najteže je ljudem povedati resnico, in to je tudi tisto, česar se najbolj bojijo. Ni prav, če sprejemaš samo lepe stvari. To ni življenje. Ljudje raje živijo v laži.

Pri svojem delu opozarjate ljudi na priložnosti, na potenciale, ki jih lahko izkoristijo. Kaj pa zdravje? Ali je to prioriteta, po kateri ljudje najbolj sprašujejo?
Zanimivo je, da ljudje ne sprašujejo največ po najpomembnejšem, torej po zdravju. Na prvem mestu je denar, sledi ljubezen, zdravje pa zaseda šele tretje mesto. Mojih napovedi, povezanih z zdravjem, se je poslužilo že veliko ljudi, ki me pozneje kličejo in se mi zahvaljujejo. Prav včeraj so me klicale tri osebe, ki so na osnovi mojega nasveta obiskale zdravnika. Še pravočasno so jim odkrili bolezni, ki bi utegnile pripeljati do tragičnega konca. Te iskrene zahvale so zame največje darilo.

O vas je TV Slovenija posnela dokumentarni film z naslovom Pogled v prihodnost. Kako vidite Slovenijo čez deset let?
To je politično vprašanje, jaz pa ne maram politike. Rada imam ljudi. Ljudje imajo dušo, politika je nima. Če bomo vsi složni in ne bomo gledali, katero oko je zeleno, katero pa modro ali črno, nam bo uspelo. Potrebne so velike spremembe. Najprej pa se moramo spremeniti mi. Če se bomo spremenili, se bo spremenila tudi ta lepa država. Vsi se moramo združiti, da bo še lepša. In kaj delamo namesto tega? Zavistni smo in pohlepni, ne znamo izrekati komplimentov … To kvari našo družbo. Če se bomo spremenili, nam bo šlo bolje. Oživilo bo kmetijstvo, ljudje bodo imeli delo, mladina pa priložnosti.

V sedemdesetih letih ste doživeli marsikaj in se dotaknili marsikoga. Nimate svojih otrok, vendar ste druga mama številnim prikrajšanim otrokom. Kaj bi dejali o svoji zapuščini?
Če bi ljudje delali iz srca … Veste, ko sem pri Dnevniku nekaj časa imela svojo rubriko, sem prejemala same pohvale ljudi. Na to sem ponosna in hkrati počaščena. Človek mora kljub temu ostati to, kar je. Naj nihče ne misli, da je bog. Bog je samo zgoraj, mi vsi pa smo njegovi sužnji.

Med vihro nedavne vojne ste v Bosni in Hercegovini izgubili dom in starše. Takrat ste zapustili rodno Banjaluko in med nami našli novi dom. V Sloveniji živite že dvajset let. So vezi z domovino še vedno močne?

Še vedno hodim v Banjaluko, vendar so se ljudje spremenili. Ljudje se ne družijo več kot nekoč. To se ne dogaja le v Bosni. Kar zadeva druženje, tudi v Sloveniji vlada mrtvilo. Ljudje se odtujujejo. Kot roboti so. To se ne bo dobro končalo. Kakšen človek bi bila, če ne bi pomagala? Mislim, da sem prijateljem v Sloveniji, s katerimi sem že dvajset let, veliko pomagala – tako kot so oni pomagali meni. To je iskrenost, spontanost. Ni vse v denarju. Četudi bom imela samo krompir, ga bom skuhala in razdelila, da se bomo ob hrani in glasbi skupaj nasmejali ter se poveselili. Pesem je življenje, dom brez pesmi je pust. Nismo obsojeni na samoto. Ljudje se preveč zapirajo. Že z enim rešenim življenjem ste rešili pol človeštva. Če ne bi iskala pozitivnih stvari, bi usahnila kot roža.

Kaj pri človeku na vas naredi največji vtis?

Najpomembnejši prvi vtis naredi prijeten in iskren glas. Glas je vaša duša, to je tisto iz srca. Pri glasu ni maske, zato igranje pri meni ne uspe. Za pogovore s pozitivnimi ljudmi ne porabim toliko energije kot pri ljudeh, ki me ne razumejo. Ljudje me morajo v prvi vrsti dobro poslušati, da si lahko razjasnijo moja videnja, kajti brez njihove pomoči je težko. Kadar pa mi ne sledijo, je tudi meni težje z njimi. To je začaran krog.
Drugo, kar name naredi vtis, so oči. Tudi oči mi o človeku povedo marsikaj. V ljudeh skušam poiskati tisto čisto, tisto, česar življenje še ni pokvarilo. Nekoč je k meni prišel človek na vodilnem položaju, ki je imel čudovit nasmeh, kot otrok. Rekla sem mu: »Lahko ste taki ali drugačni, ampak vaš nasmeh mi pravi, da se v bistvu niste pokvarili. Ohranite ga.« Nasmeh veliko pove. Smejte se iskreno, saj to pozitivno vpliva na vaše zdravje. Jaz se zelo rada smejim in moja hiša je vedno polna ljudi.

Dejali ste, da je človeški um še zelo neraziskan, veliko stvari o sebi ne vemo. Kaj je zadnje odkritje, ki vas je presenetilo?
Presenečajo me ljudje, to, kako razmišljajo. Opažam, da tisto, kar je zame normalno, za druge ni normalno. Zatrdno pa vem, da živijo in razmišljajo nepravilno. In zato se jim dogajajo hude stvari. Ko človek posadi cvetje, mora počakati, da zraste. Toda ljudje so nepotrpežljivi. Včasih mi rečejo, da sem preveč neposredna in morda malce groba. To me ne žali. Vem, kaj hočem, rada imam čiste odnose. Po naravi sem miroljubna, obenem pa tudi ostra, vendar zgolj zato, da človeka opozorim, naj razmisli o mojih besedah. Saj poznate tisto, da več glav več ve. Sicer pa nisem konfliktna oseba.

Kateri je zadnji odmevni dogodek, ki ste ga napovedali?
Neki mlad direktor hotela, v katerem sem večerjala, me je vprašal glede prihodnjega potovanja. Videla sem, da bo letalo strmoglavilo, zato sem mu svetovala, naj se ne poda na pot. Upošteval me je – letalo je v resnici strmoglavilo, on pa bi bil mrtev. To je bilo malezijsko letalo, katerega ostanke še zdaj iščejo v Indijskem oceanu. Narisala sem skico, kje bodo našli ostanke letala – niso v morju, ampak nekje na obali, ob otoku in v gozdu. Risbo sem predala človeku, ki se s tem ukvarja. Ostanke letala bo našel moški, čez približno leto dni. Datum, ki sem ga napovedala, je bil pravilen.

Imate kako sporočilo za naše bralce?

Vsem želim dobro, enako kot sebi. Želim si, da bi bili ljudje iskreni in da bi se imeli radi; da bi med njimi vladali sloga, spoštovanje in mir.





Vam je �lanek v�e�?


Povezano

trstsdsd