V čem kot zdravnik in predsednik SZZZZS vidite pomen akcije Preventivni pregledi?
Kot človek in kot zdravnik menim, da je treba ljudi vseskozi izobraževati o preventivi, o skrbi za lastno zdravje in tudi o tem, kako se lahko znajdejo v javnem zdravstvu in v zapletenem življenju na drugi strani. Preventiva ni pomembna le kot zdravstvena identiteta, temveč tudi nasploh. Vsi vemo, da je najbolje preprečevati, še preden se primeri kaj hudega. Toda družinski zdravniki smo žal vse prepogosto v nehvaležni vlogi: namesto da bi se ukvarjali z zdravjem pacientov, se moramo ubadati z administrativnimi zadevami, pojasnjevati pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz zdravstvenega zavarovanja … Politika poudarja skrb države za zdravje ljudi, v resnici pa moramo vse narediti sami. Državna sredstva so omejena in bodo tudi v prihodnje, poleg tega je vse več administrativnih omejitev in pravil, ki nas odvračajo od preventivnih ukrepov.

Ljudje se zavedajo, da je treba nekaj ukreniti, vendar je v zvezi s tem veliko nejasnosti. Naj naredim primerjavo z avtomobilom: vsi vedo, kako pomembni so redni servisi in tehnični pregledi, vsi vedo, kdaj morajo plačati obvezno ali kasko zavarovanje, ko pa gre za njihovo zdravje, na podobne reči pogosto kar pozabijo. Zdravnika obiščejo šele takrat, ko zbolijo, Če je povrhu dostopnost zdravstvenega varstva omejena, ne le s strani države, ljudje pa nimajo več jasne podobe o varnosti okolja, v katerem živijo, se zbojijo. Ta je lahko velika cokla, zaradi katere se ljudje, čeprav poznajo vse dejavnike tveganja, odzovejo šele takrat, ko je že prepozno. Dobro bi bilo, če bi enako vestno in pozorno kot za svoje avtomobile skrbeli tudi za lastno zdravje.

Ali so ljudje v Sloveniji dovolj ozaveščeni, ko gre za preventivo?
Na določenih področjih bolj in na drugih pa manj. Morda še najbolj šepa na področju, za katero je v celoti odgovoren vsak posameznik, torej pri življenjskem slogu. Vsi vemo, kako pomembni so zdrava prehrana, gibanje, opustitev tobaka in zmernost pri alkoholu, vendar se je tega v praksi pogosto težko držati.
Vse bolj se tudi kaže, da se v urejeni družbi, v kateri so ljudje zadovoljni, veliko bolj ukvarjajo s temi stvarmi. Pri nas smo stopali po tej poti, zatem pa se je začelo razslojevanje. Podrobni preventivni pregledi, tako imenovani menedžerski pregledi, so dostopni le peščici, saj so zelo dragi. To bi lahko označil kot streljanje s topovi na vrabce. Tam, kjer so ti pregledi najbolj potrebni, jih ni. Preventivni pregledi bi morali biti dostopnejši, in sicer za vse.

Pomena preventive se torej zavedamo, ko pa gre za njeno izvajanje, se zadeve zapletejo. Ste se zato v SZZZZS odločili podpreti Vivino akcijo?
Seveda. V združenju smo se z veseljem in zadovoljstvom odzvali na vabilo k sodelovanju v akciji, saj se zavedamo in si želimo, da bi sporočilo o tem, da ne moremo v vsem čakati na državo, doseglo čim več ljudi. Zasebni zdravniki koncesionarji smo nemalokrat izpostavljeni očitkom, da smo usmerjeni le v zaslužkarstvo. S tem nas obkladajo celo kolegi, ki so zaposleni v javnih zavodih in bolnišnicah, vendar sem prepričan, da smo v resnici celo bolj izpostavljeni. Z bolniki smo tesneje povezani, saj vse delamo sami in nimamo zdravnika, ki bi nas nadomestil. Kdor si izbere osebnega zdravnika, si želi videti prav njega in ne njegovega kolega, poleg tega smo od tega v celoti ekonomsko odvisni. Prizadevamo si za višjo kakovost dela in večjo stopnjo zaupanja v odnosu z bolnikom. Pogosto je prav to razlog, da se pacient odloči za obisk, tudi ko ga (še) nič ne boli. To je tudi smisel preventive. Ljudi je treba poučiti, kako ustrezno razmišljati in ravnati, ko gre za njihovo zdravje.
 
Kako bi primerjali zdajšnji položaj na področju preventive s tistim izpred desetih let?
Do napredka je nedvomno prišlo, zlasti v zadnjih letih. Najbolje je bilo v prvih letih novega stoletja, zatem pa je napredek za malenkost zastal, predvsem zaradi negotovega ekonomskega položaja. Pomembnejše so postale eksistenčne težave. Lep primer je zdrava hrana, ki naj bi bila dostopna vsem, vendar dobro vemo, da ni tako. Zdaj se nam obeta le zvišanje trošarin na sladko in mastno hrano, kar bo koristilo kvečjemu davčni blagajni, ne pa tudi ljudem. Ta sredstva se bodo porazgubila, zdrava hrana pa jim bo še naprej nedostopna.

Kje je Slovenija v primerjavi z Evropo?
Mislim, da smo kar primerljivi s Srednjo Evropo, Nemčijo in Anglijo, nekoliko manj pa s skandinavskimi državami. Toda to vprašanje je zelo zapleteno, zato ne moremo reči, da je vse odvisno le od zdravstvenega sistema ali od ozaveščenosti ljudi oziroma zavzetosti zdravstvenih delavcev, ki smo nekakšni promotorji zdravja.
 
Katere preventivne preglede je smiselno opraviti in na koliko časa?
Na prvem mestu je preventiva pred srčno-žilnimi boleznimi, ki so tudi vodilni vzrok smrtnosti. Že osnovne meritve, ki jih lahko opravi vsak sam (krvni tlak, telesna teža, raven krvnega sladkorja in holesterola v krvi) so dober pokazatelj stanja. Če ljudi naučiš pisati dnevnik meritev, ki ga potem prinesejo v ambulanto, je to že zelo veliko. To je tudi smisel Preventivnega kartona, spletnega orodja, ki smo ga uvedli nedavno, saj je namenjen temu, da pacient sam spremlja svoje stanje, opaža razlike in ugotovi, kdaj je pravi čas za obisk zdravnika. Potem je tu še sladkorna bolezen, ki ima že skorajda epidemične razsežnosti. Sledijo ji rakava obolenja, ki navadno nimajo znakov, zato je toliko pomembneje, da jih odkrijemo še pred nastopom kliničnih znakov. Vse to so bolezni, ki dolgo ne bolijo, vendar pomenijo največji strošek za zdravstveno blagajno.

Obdobja, v katerem smo bili vajeni, da za naše zdravje skrbita država in zdravstveni sistem, je nepreklicno konec. Kako smo sprejeli dejstvo, da smo za svoje zdravje v največji meri odgovorni sami?
Zavedati se je treba, da nam nekatere stvari pripadajo, nekatere pa ne, in sicer po logiki države, ne pa tudi zdravnikov in stroke v celoti. Zdravniki vemo, kaj moramo narediti, imamo tudi jasna priporočila, toda zaradi omejitev zdravstvene blagajne so naše roke pogosto zvezane. Tranzicije ni več, vprašanje pa je, v kolikšni meri smo to dejstvo pripravljeni sprejeti in temu prilagoditi svoje ravnanje. Način, kako se je tega lotila zdravstvena blagajna, je od zunaj videti dober, znotraj pa ne vemo najbolje, za kaj gre. Če gremo v trgovino, nam je jasno, kaj lahko dobimo za svoj denar, če imamo zavarovan avto, natanko vemo, kaj pokriva zavarovanje. V zdravstvu pa so možne manipulacije, saj so ljudje prepričani, da jim nekaj pripada – in včasih jim tudi res – vendar tega ne morejo dobiti. Nujno bi bilo vzpostaviti pravilno zavarovalniško logiko in obvezno zdravstveno zavarovanje. Menim, da participacija, kot jo predvideva zdravstvena reforma, ni prava pot, pač pa le dodatna oblika obdavčenja bolnikov, zato upam, da ne bo sprejeta.


Še enkrat se v imenu bralk in bralcev Vive ter uporabnikov Vivinega portala in tablične Vive zahvaljujemo vsem zdravnikom, ki so podarili preventivni pregled ter s tem pomembno prispevali k ozaveščanju o pomenu preventive in dali aktivno spodbudo za pozitivno spremembo in konkretno ravnanje v tej smeri.