O strahu

(Foto: Diana Anđelić)

Z Vesno Godina nad raka

Strah je stres. Zato v zvezi s strahom velja vse, kar sem napisala o stresu. Seveda velja še nekaj drugih, prav posebnih reči. Še posebno, ker je rak v naši kulturi povezan s stigmo smrti. Kajti imeti raka v naši kulturi pomeni umreti. Kmalu. Boleče. Z velikim trpljenjem.

Strah in stres sta povezana.

Nekateri pravijo, da gre v resnici za evolucijsko povezavo, ki je bila prilagoditvene narave. Beri: omogočala je uspešnejši beg pred sovražnikom. Zelo poenostavljeno naj bi bila matrica naslednja: nevarnost je stres, povezan z občutkom strahu. Oboje ima fiziološki korelat, ki se mu reče povečano izločanje adrenalina. Ta je pomenil dodaten vir energije, ki je omogočil hitrejši beg pred sovražnikom. Ali povedano še bolj poenostavljeno: stresna situacija je povezana z občutkom strahu in s povečanim izločanjem adrenalina. To z zornega kota presnove pomeni pomembno spremenjeno situacijo. Če jo seveda primerjamo s tisto normalno, ko stresa ni. Tudi je znano, da za to spremembo ni nujen obstoj objektivne nevarnosti. Dovolj je, da obstaja samo občutek strahu, pa se bo nevrofiziološki sistem odzval s povečanim izločanjem adrenalina. Torej s spremembo v presnovi, ki znižuje učinkovito delovanje imunskega sistema. Vsaj dolgoročno.

Vse povedano seveda pomeni, da za vaš imunski sistem ni nevaren samo stres. Ali povedano natančneje, dolgotrajni, kronični stres. Toda sovražniki imunskega sistema so tudi dolgotrajni, kronični občutki strahu. Kajti ti prek trajnega povišanega izločanja adrenalina motijo normalno delovanje vašega imunskega sistema. To seveda pomeni, da ni dovolj, če se za normalizacijo delovanja imunskega sistema spoprimete samo z vašimi kroničnimi stresi; spoprijeti se morate tudi s kroničnimi strahovi.

Soočanje s strahom ...

Na tej točki terapija na Livingstonu za marsikoga ne postane samo neprijetna, temveč povsem nevzdržna. Kajti vsakdo si želi ubežati svojim strahovom. Jih pozabiti. Potisniti. Karkoli že. Nikakor pa ne brskati po njih. Jih analizirati. Se z njimi soočati. In kar je še tega.

Zadeva postane še posebno težavna zato, ker slehernega bolnika z rakom v katerikoli zahodnoevropski kulturi a tudi v večini neevropskih kultur, ki so že sprejele poglede zahodne medicine v resnici dojemajo kot človeka, ki umira. Kot človek, ki umira, je videti v očeh drugih ljudi. In tako se vidi tudi sam. Seveda v teh kulturah umiranje in smrt nista nekaj, kar bi ne bilo povezano s strahom. Ne, umiranje in smrt sta, nasprotno, neločljivo povezani s strahom. To je tudi ena od značilnosti zahodnoevropskih kultur: da smrt vrednotijo negativno. Saj pomeni konec. Izničenje. Kar je seveda povezano z občutki izgube. Vsega, kar obstaja tu in zdaj. Vsega, kar imamo radi. In česar nikakor ne bi radi izgubili. Naša nesreča je, da smo rojeni v eni od tovrstnih kultur. Kajti na svetu obstajajo številne kulture, kjer smrt ni razumljena kot popoln konec, marveč prej kot tranzicijo, prehod v neko novo stanje. V novo fazo bivanja. Seveda je v teh kulturah tudi strah pred smrtjo običajno manjši. Ali ga celo ni.

Toda vam to seveda nič ne pomaga. Kajti vas je strah umreti. Strah vas je izginiti. Zapustiti ženo ali moža, otroke. Stvari, ki jih imate radi. Dogodke, ki se jih veselite. Strah vas je izničenja. In strah vas je trpljenja umiranja. Vi tega nočete. Vi hočete ostati tu. Vi hočete živeti.

Članek se nadaljuje »