Fenomen indigo otrok

(Foto: Shutterstock)

V njihovi avri prevladuje modra barva

Se sprašujejo ..."Modri" jim pravijo vsi, ki se začudeno, občudujoče in prevzeto soočijo s pronicljivimi pogledi, bistroumnimi vprašanji in celo jasnovidnimi odgovori triletnih drobižkov. Spet drugič so starši, vzgojitelji in učitelji ob njihovih nenavadnih idejah, skrajnih čustvenih odzivih in presenetljivih podvigih povsem zbegani, nemočni, izgubljeni. Razumeti je mogoče oboje: opraviti imajo z indigo otroki.

Ameriška psihoterapevtka Nancy Ann Tape jih je v svoji knjižni uspešnici iz leta 1982 Razumite svoje življenje skozi barve poimenovala za "indigo". Ker v njihovi avri prevladuje indigo modra barva.

So drugačni?
Fenomen indigo otrok že od osemdesetih let naprej intenzivno priteguje pozornost staršev, pedagoških in zdravstvenih delavcev, sociologov ter drugih strokovnjakov. Takrat so namreč, najprej v ZDA, pozneje pa tudi drugod po svetu, postali pozorni na vse številnejša poročila o posebnih, drugačnih otrocih. Sprva so indigo otroke, ki jih imenujejo tudi otroci modrega žarka, kristalni otroci, x-generacija itd., prepoznavali le po "negativnih" značilnostih, predvsem po hiperaktivnosti in legasteniji. Neutrudne hiperaktivneže so sprva poskušali umiriti z Ritalinom in drugimi zdravili, legastenike pa s posebnimi vajami pripraviti do govorne in pisne enosmernosti.

Oglašalo se je vse več staršev, pedagogov in zdravnikov, ki so podvomili, da so otroci bolni ali moteni, kot so sprva verjeli, marveč preprosto drugačni. Po izidu kultne knjige Indigo otroci, v kateri sta Lee Carroll in Jan Tober zbrala pričevanja, raziskave in študije "indigov" z vsega sveta, je postalo jasno: opraviti imamo s posebnim tipom otrok in ni jih malo. Nekaj let pozneje jih je očitno še več: indigo postaja prevladujoč psihosocialni značaj sodobnih otrok. In če gremo še korak naprej: ne gre le za otroke, ki se rojevajo, torej za nove generacije, ampak za spremembo, ki zadeva vse. Mi vsi postajamo indigo.


V čem so drugačni?
Popolnoma nič ne bomo zgrešili, če rečemo, da je za indige na splošno značilno več.

Več in drugače slišijo: njihovo uho zaznava frekvence, ki so doslej veljale za neslišne.

Več in drugače tudi vidijo: zaznavajo večji del barvnega spektra in povsem normalno je, da vidijo avro. Drugačno in večje je njihovo telo, ki zmore več, kot je človeško telo zmoglo kadarkoli prej, o čemer se lahko prepričamo že ob pogledu na sodobne športne rekorde. Številne interdisciplinarne raziskave kažejo, da sta drugačni tudi njihova anatomija in fiziologija: njihovi možgani predelujejo neprimerno večje število informacij, kot smo mislili, da je sploh mogoče, in to na načine, ki jih še ne razumemo povsem. Najnovejše študije dokazujejo, da je hiperaktivnost, ki je pri indigih sicer pogosta, ne pa tudi nujna, posledica ogromnega števila dražljajev, živčnih in miselnih aktivnosti, ki jim fizično telo ne more slediti, zaradi česar bega sem ter tja med različnimi akcijami, ne da bi katero tudi zaključilo. Tudi specifične motnje govora in pisanja pripisujejo spremenjeni funkciji obeh možganskih polobel ter zamenjavi polaritet v telesu. Skratka, indigi zaznavajo več, opraviti imajo z več dražljaji, z več energije.

Spremenjeno oziroma razširjeno je tudi njihovo čutenje: so izredno senzitivni, občutljivi in odzivni. Njihov prag tolerance je pomembno znižan, zato se odzovejo na dražljaje, ki jih mi ne zaznamo. Mnogi indigi sploh ne marajo televizije, ker jih motijo zvoki oscilatorja. Prijateljevega trimesečnega sina pomirja zvok vodne črpalke, ki ga je staršem uspelo slišati šele po napornem in pozornem raziskovanju. In v marsikateri družini so svojega malčka pomirili šele, ko so po nasvetu radiestezista premaknili posteljo in zamenjali barve v njegovi sobi.

Indigi čustvujejo drugače. Njihova čustva so intenzivna in izredno občutljiva. Nenehno se odzivajo na čustvene dražljaje v svojem okolju, in to do mere, ki je nismo vajeni. V dežju umikajo deževnike s ceste, jokajo ob drevesnih koreninah, ki jih duši asfalt, in takoj zaznajo našo slabo voljo ali žalost. Njihovi občutljivi naravi nič ne uteče, tudi prepiri staršev, njihove vsakdanje skrbi in laži ne.

Tudi razmišljajo drugače. Klasični testi za merjenje inteligenčnega količnika pri indigih ne veljajo več. Njihova kognicija je multidimenzionalna in transcendentalna. So intuitivni, duhovno odprti in neposredni, zato nas presenečajo z neposrednimi uvidi, modrostmi in informacijami, ki očitno prihajajo od nekod, kamor si mi še ne upamo.
Članek se nadaljuje »


Nastja Lazar

Nastja Lazar dr. med. spec. dermatovenerologije

Lea Lukšič

Dr. Lea Lukšič prehranska terapevtka, nutricionistka, raziskovalka

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki