Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

*** Show Paged

Prof. dr. Andrej Robida, strokovnjak za varnost v zdravstvu


(stran 2 od 2)



Starši malih srčnih bolnikov se zdaj sprašujejo, komu sploh še zaupati.

Zaupanje je padlo, vendar zato niso krivi ne komisija ne mediji, ampak vse to, kar se je dogajalo na otroški srčni kirurgiji. In zaupanja se ne da povrniti z govorjenjem, da smo najboljša bolnišnica. Potrebno je delati na pošten način, napake analizirati in imeti načrt, kako jih popraviti oziroma odpraviti. Tako na otroški srčni kirurgiji kot na nevrologiji bodo nekaj zagotovo spremenili, nekaj so tudi že naredili, vendar je to zgolj krpanje lukenj. Celotnega sistema v državi ne bo spremenil nihče. Niti v eni naši bolnišnici nimamo strategije o kakovosti in varnosti pacientov, na kar sem opozarjal že pred leti, ko so prve bolnišnice dobile akreditacije, a se ni premaknilo nič. Akreditacije in poslovna odličnost so tako zgolj pesek v oči in človek se sprašuje, kaj delajo presojevalci – ali gledajo skozi prste ali pa jih ustanove zavajajo.

Vodstvo UKC se brani, češ da je poročilo neuravnoteženo in pristransko. Ste pričakovali tak odziv?

Tako je zato, ker je taka naša kultura. Namesto da bi napovedali takojšnje ukrepanje, skušajo diskreditirati delo komisije. Tako se branijo ne le v Kliničnem centru, ampak tudi v drugih javnih ustanovah. Na enak način se brani naša vlada na nekaterih drugih področjih in tako postavlja slab zgled drugim.

Sodelovali ste že v več strokovnih nadzorih – so taki odzivi, pritiski in poskusi diskreditacije pogosti?

Nikomur ni všeč, če nekdo razkriva tvoje slabosti in govori, kaj moraš narediti. Povsod, razen v eni ustanovi, so se branili, iskali izgovore, se sklicevali na protokole nekje v zaprašenih fasciklih, ki jih zaposleni še videli niso, in kazali s prstom na komisijo. To se redno dogaja, ko odkriješ sistemske napake in opozarjaš, da jih je potrebno odpraviti. Spremembe pa ne smejo biti samo tehnične, potrebno je spremeniti tudi miselnost ljudi.

Ob primeru Radan ste opozorili, da bi ga lahko preprečili, a je sistem dela v naših zdravstvenih ustanovah tako obnašanje dovolil. Napake je mogoče preprečiti, poudarjate. Kako? S katerimi varovali?

Napake je mogoče predvideti in preprečiti. Varoval je ogromno, pomembno pa je, kam jih umestimo. Zavedati bi se morali, da varnost ni stvar posameznika, ampak sistemske ureditve. Eno od varoval bi zato moralo biti umeščeno na ravni države, ki bi morala sprejeti ustrezno zakonodajo, ljudi pa naučiti, kako naj jo izvajajo. Bolnišnične okužbe bi denimo lahko ponekod preprečili, zagotovo pa zmanjšali, če bi si vse osebje dosledno razkuževalo roke; zdravstveni delavci bi morali imeti jasna navodila, na koga naj se obrnejo, ko ne vedo, kako naprej in podobno. Ljudi bi morali ustrezno izobraziti, vendar tovrstnih izobraževanj pri nas, razen redkih izjem, ni.

Zdravstvene ustanove bi načeloma morale imeti jasne varnostne protokole. Jih nimajo ali se jih ne držijo?

Oboje, predvsem pa bi morali nekatera pravila posodobiti, za druga pa ljudi izobraževati. Uporabljati bi morali različne simulacije, kot to delajo piloti. Posledice napak so namreč tako v letalstvu kot v zdravstvu lahko usodne. Zato v letalstvu redno spremljajo lete, simulirajo napake, jih analizirajo in odpravljajo, število nesreč je posledično nižje. Enako počnejo ponekod v zdravstvu. V razvitih državah tako ob napaki takoj začnejo izvajati nadzor, naredijo analizo, poiščejo vzroke za napako in pripravijo načrt, kaj narediti, da se ne bi ponovila.

Pri nas pa se očitno iz napak nič ne naučimo. Zakaj je temu tako?
Pri nas se ne moremo učiti iz napak, ker napak enostavno "ni". Običajno namreč pojasnjujejo, da je šlo za zaplete. Tudi v primeru štirih otrok na srčni kirurgiji ni bilo govora o napakah, dokler jih ni ugotovila komisija. Pri nas napake bolj ali manj prikrivamo, s tem pa največ škode delamo bolnikom, saj na ta način dopuščamo, da se ves čas ponavljajo ene in iste. Takšna "kultura strahu" je delno posledica balkanske in delno avstro-ogrske kulture. Po eni strani se obnašamo, kot da smo nezmotljivi, po drugi pa hlapčevsko. Poleg tega za napake, če že, krivimo izključno posameznika, ne pa sistem, v katerem tiči glavnina bistvenih vzrokov zanje. Zato tudi ni čudno, če zdravnik napake ne sporoči naprej, saj ve, da ga čaka obtoževanje, ne pa reševanje problema tam, kjer bi ga morali. Raziskava, ki smo jo opravili pred leti, je pokazala, da kar 80 odstotkov zdravnikov napako dojema kot moralno sramoto, saj nas na fakulteti učijo, da napak ne bo, če dobro obvladaš svoje delo. Toda ljudje nismo popolni, vsi delamo napake. Slabšega načina preprečevanja napak kot je ta, ki ga določa naša kazenska zakonodaja, ki človeške napake kriminalistično preganja, enostavno ni.

Nekatere evropske države in ZDA imajo celo zakon o varnosti pacientov.

Na tem področju je ledino orala Danska, nato so ji hitro sledile še nekatere druge evropske države. ZDA so zakon sprejele leta 2005. Tega vprašanja so se resno lotili potem, ko je izšlo poročilo Motiti se je človeško. Raziskava je pokazala, da v ZDA zaradi napak vsako leto umre od 44.000 do 98.000 ljudi. Zdravniki, ki tem podatkom niso verjeli, so skočili pokonci in zahtevali ponovitev raziskave. Ponovljena raziskava pa je pokazala še poraznejše številke. Takrat so vsi dojeli, da so potrebne spremembe, sprejeli so novo zakonodajo, ki zagotavlja večjo varnost pacientov, ker so jo udejanili v zdravstveni praksi. V ZDA je tudi nekaj povsem običajnega, da zdravnik pacientu prizna napako. V ameriški zakonodaji piše, da priznanje ni dokaz krivde, saj tam ne kriminalizirajo človeških napak. Imajo pa odškodninske tožbe – pacient, pri katerem je bila storjena napaka, je moralno in etično upravičen do odškodnine.

Ena od velikih težav v našem zdravstvu, na katero sta pokazala tudi zadnja dva nadzora, so odnosi med zaposlenimi, med zdravniki, med zdravniki in sestrami … Koliko je, po vaši oceni, slabih, neurejenih in nekorektnih odnosov v slovenskih bolnišnicah?
Tega je ogromno. Slabi odnosi so v naših bolnišnicah žal prej pravilo kot izjema. Leta 2002 smo v enem od nadzorov obravnavali konflikt med dvema zdravnikoma. Ker ga niso znali rešiti, smo zaprosili, naj nam pošljejo pravila profesionalnega obnašanja za zdravnike, vendar nam jih niso, ker jih preprosto niso imeli. Toda – če se lahko naučiš kirurgijo, se lahko naučiš tudi ustrezno komunicirati, tako s sodelavci kot s pacienti. To dokazujejo številne prakse iz tujine, pri nas pa za to skorajda ni zanimanja.

V tujini, denimo v Avstriji ali Švici, so odnosi postavljeni drugače. Timsko delo, sodelovanje, komunikacije – vse deluje. Očitno se to da urediti.
Seveda se da urediti. V tujini so pravila jasna, stvari sproti urejajo. Sodelovanje in medsebojno komuniciranje sta standardizirana, saj se zavedajo, kako pomembno je usklajeno timsko delo za zdravje bolnika. In ta sistem deluje. Ko je denimo v Ameriki vrhunski strokovnjak pred medicinsko sestro drugemu zdravniku zabrusil kletvico, je takoj dobil odpoved in po dveh mesecih je moral bolnišnico zapustiti. Pri nas pa bi se v takem primeru zelo verjetno izgovarjali na to, da je zdravnik tehnično zelo dober in bo pač treba potrpeti. Kdor pristaja na tako obnašanje, vzdržuje opisani sistem. Vsakdo brani svoj vrtiček in svoj položaj. Še en primer: v eni najboljših ameriških pediatričnih bolnišnic je umrla osemnajstmesečna deklica. Direktor bolnišnice je šel osebno na dom in se opravičil staršem. Mati deklice je bila najprej besna na vse, potem pa je zdravnikom začela pripovedovati svojo zgodbo. Ti so jo dojeli in spremenili sistem. Bolnišnica Johns Hopkins, kjer se je to zgodilo, danes velja za eno najbolj varnih bolnišnic na svetu.

Tudi pri nas smo imeli nekaj odmevnih primerov, ko so se svojci, ki so imeli občutek, da nimajo več kam, da jih nihče ne posluša in nihče ne odgovarja na njihova vprašanja, obrnili na medije.
Če ni pojasnil, če ni posluha, se ljudje obrnejo tudi na medije. Prepogosto se dogaja, da se zdravniki, ki menijo, da so naredili nekaj narobe, to skrivajo pred starši oziroma svojci. Gospa, ki ji je umrl sin, je pripovedovala, kako se je, ko je stopila v dvigalo, mlajši zdravnik celo obrnil stran, kot da je ne pozna. To je potrebno spremeniti in zdravnike naučiti ustreznega komuniciranja. Pacienta je treba obveščati, mu pojasniti, kako se je nekaj zgodilo. Zdravnike je potrebno naučiti tudi to, da v našem zdravstvenem sistemu ne morejo biti odgovorni za vsako napako, ampak so odgovorni le za svoje delo. Velika ovira pri tem je kultura strahu zaradi škodljive kazenske zakonodaje.

Kako imajo urejen sistem varnosti in odgovornosti v Katarju, kjer ste delali več let?
V Katarju so Američani postavili jasno logistiko in sistem, ki smo se ga morali držati. Zdravnik je bil del skupine, eden brez drugega ni mogel narediti praktično nič. Če se je komu kje zataknilo in ni vedel, kako naprej, smo se skupaj pogovorili o možnih rešitvah in izboljšavah. Ko se je zgodila napaka, pa je bilo, kot bi bil konec sveta, čeprav se pacientu ni zgodilo nič. Takoj so sklicali komisijo, ki je opravila pogovore z vsemi, poiskali smo globlje vzroke za napako in poti za njeno odpravo. Vse to z namenom, da se ne bi več ponovila. V našem Kliničnem centru sicer delajo vzročne in posledične analize, vendar je to le orodje. Osnovna napaka na otroški srčni kirurgiji je bila, da so program, v katerem je bil glavni kirurg prisoten le nekaj dni mesečno, sploh sprejeli. Pri tem so celo vnaprej predvideli, da tak program ne bo optimalen, zato ne morem razumeti, zakaj so pristali na kaj takega.

Že vrsto let vztrajno pojasnjujete, kako vzpostaviti za bolnika varnejši in bolj kakovosten sistem zdravstva ter na glas opozarjate, kaj vse bi morali spremeniti. Spremenilo pa se ni kaj dosti. Kako se soočate s tem?
Jezi me in žalosten sem zaradi tega. Ko sem na ministrstvu za zdravje vodil oddelek za kakovost v zdravstvu, smo pripravili veliko stvari – od usmeritev do konkretnih orodij – in jih tudi predstavljali na konferencah in različnih zdravniških srečanjih. Uspelo nam je, da smo nekatere zadeve premaknili z mrtve točke, a ne veliko. Odpor je namreč še vedno velik, tudi veliko zdravnikov je še vedno prepričanih, da je pomembna zgolj tehnična brezhibnost. Pa ni – boljša komunikacija, izboljšani delovni procesi, standardizirana zdravstvena obravnava, upoštevanje varoval – vse to šele prinese večjo varnost in kakovost. Če ne bomo šli po tej poti, ne bo dobro ne za bolnike ne za zdravstveni sistem v celoti. Druge države imajo narejene jasne strategije, mi pa zgolj projekte, ki jih morda začnemo, a nikoli ne končamo.





Galerija

Prof. dr. Andrej Robida, strokovnjak za varnost v zdravstvu. Grega Žunič

"Pri nas se ne moremo učiti iz napak, ker napak enostavno ni oziroma o njih večinoma ne govorimo. S tem pa največ škode delamo bolnikom, saj na ta način dopuščamo, da se napake ponavljajo. Tudi v primeru štirih otrok na srčni kirurgiji ni bilo govora o napakah, dokler jih ni ugotovila komisija," pojasnjuje prof. dr. Andrej Robida, strokovnjak za varnost v zdravstvu. Grega Žunič

Vam je �lanek v�e�?


trstsdsd