Saša Einsiedler: Borka za semena

Saša Einsiedler
Saša Einsiedler (Foto: Matic Bajželj)

Saša Einsiedler je poslovna ženska, ki se že vrsto let ukvarja s treningi javnega nastopanja. Ob tem je tudi mama petih odraščajočih otrok: devetnajstletne Mance, sedemnajstletnega Gašperja, enajstletnega Martina, sedemletne Polone in petletne Urše. V pogovoru nam je razkrila, kako pomembno vlogo ima v njihovem domu skrb za zdravo hrano in s tem zdrav telesni razvoj. Iskreno je spregovorila o tem, kaj pojmuje kot "zdravo" v prehranjevanju – in v kolikšni meri ji to uspeva prenašati v vsakdanje življenje.

Kot pravi, se je njeno pojmovanje izraza zdrava prehrana z leti zelo spreminjalo. Dokler je bila brez otrok, o tem sploh ni razmišljala. Kaj kuha in kupuje, se ji je zazdelo pomembno šele po rojstvu prvega otroka, hčerke Mance, ki imazdaj devetnajst let. "Toda tudi takrat nisem prebirala deklaracij na živilih. Zaupala sem, da je zagotovo dobro in zdravo, saj je vendar naprodaj v trgovini. Pozneje se mi je zdelo zdravo opustiti meso, nadaljnji korak pa je bilo uživanje presne hrane. Zadnje obdobje je trajalo najkrajši čas, saj me je ves čas zeblo, čutila sem, da potrebujem tudi toplo, kuhano hrano."

Kompromisi in pragmatičnost

Leta življenja z odraščajočimi otroki ter skrb za sto in eno majhno in veliko stvar tako v gospodinjstvu kot na delovnem področju so Sašo neogibno pripeljali do nujne pragmatičnosti. "Trenutno sem v fazi, ko se neprimerno manj obremenjujem s tem, kaj je zdrava hrana, ali je meso zdravo, ali smem jesti sladko in mastno ali ne … Živim v prepričanju, da sta najboljši zmernost in pozitivnost. Če hrano vnesem v telo z dobro mislijo in dobro voljo, je to veliko bolje od nenehnega obremenjevanja s tem, ali je zagotovo vse pridelano povsem biološko. Pojem tudi kaj sladkega in mastnega, vendar v zmernih količinah. Sicer sem privrženka čim bolj zdrave hrane, po možnosti pridelane v lokalnem okolju, vendar ne rinem z glavo skozi zid. Pozimi, ko moj vrt miruje in ni na njem ničesar, grem v trgovino in kupim solato, četudi dobro vem, da se nikakor ne more primerjati z mojo – ne po okusu ne po biološki vrednosti. Sklenila sem kompromis: pol leta pripravljam zelenjavo, ki je pridelana po načelih ekološkega kmetovanja, v drugi polovici leta pa se oskrbujemo v trgovini."

Vrt je za zdravje, vendar tudi za dušo

Svoje navdušenje nad doma pridelano hrano že prenaša na otroke, čeravno so vsi še kako navdušeni tudi nad hitro hrano. Toda ko pride na mizo solata, je otrokom še kako pomembno, od kje je – z vrta pred hišo ali iz trgovine. Ob tej se nosovi hitro začnejo vihati. Sašini otroci znajo ceniti pridelek z domačega vrta, toda vrt in delo na njem jih ne veseli pretirano. Saša odkrito pove, da jih nikoli ni silila k tovrstnemu delu. "Ljubezen do zemlje se mora roditi v vsakem posebej. S prisilo to ne gre. Poleg tega otrok ne vabim preveč, sajmi je všeč, da sem na vrtu sama. To je čas, ki ga imam le zase, poleg tega se mi tako nihče ne smeji, ko se pogovarjam s sadikami (smeh).

Na svojem vrtu ob hiši pridela skorajda vso zelenjavo. Presežke bodisi vkuha, denimo paradižnik, bodisi jih shrani v zamrzovalni skrinji. Lani je začela z vlaganjem, saj je prebrala, da je tudibiološka vrednost zamrznjene zelenjave zelo okrnjena. "Tako sem se začela učiti pravilnega vlaganja. Ni prav preprosto in pošteno moram povedati, da mi še ne gre najbolje, vendar se učim."Na travnikih okrog hiše nabira tudi zdravilna zelišča za čaj. "Ni lepšega, kot pozimi odpreti posodo s čajem. Vonj travniških zeli mi v hipu pričara poletje in me ogreje že v zimskih mrzlih dneh."


Boj za semena

Zadnje leto je Saša začela s še enim poslanstvom: skrbjo za ohranjanje avtohtonih semen. "Bila sem naravnost zgrožena, ko sem začela prebirati novice o načrtih velikih korporacij, ki naj bi v prihodnje edine smele razpolagati s semeni. Po naravi nisem bojevita, raje se prilagodim stvarem in jih sprejmem, todanadzor nad semeni se mi zdi povsem nesprejemljiv terv nasprotju z vsemi temeljnimi pravicami človeka in skupnosti. Odločila sem se, da naredim vse, kar je v moji moči, da pomagam ohranjati naravno reprodukcijo rastlin. Lani smo imeli dvakrat lokalno tržnico za izmenjavo avtohtonih semen, ki jo je organiziralo naše turistično društvo. To se mi zdi zelo pomembno. Ne morem in nočem se sprijazniti s tem, da že čez nekaj let na vrtu morda ne bom imela svojih kamilic, svoje solate in druge zelenjave, da bom torej smela sejati zgolj kupljena semena. Ta scenarij se mi zdi naravnost strašljiv."

S pravljicami do bolj zdravih jedilnikov

Saša odkrito pove, da ni niti najmanj naklonjena hitri ter industrijsko obdelani in predpripravljeni hrani. Trudi se, da njeni otroci jedo čim bolj zdravo, zato zelo pogo stokuha. Odkrito pove, da zaradi različnih delovnih obvez to ni možno vsak dan. Ob takih dnevih poseže po predpripravljeni hrani in pri tem, kot pravi, miži na obe očesi. "Otrokom se takšna hrana zdi dobra, meni pa niti najmanj. Vilic, na katerih je zamrznjena lazanja iz posodice, ovite v aluminijasto folijo, še k ustom ne morem prinesti. Preprosto ne morem jesti take hrane, zato takrat pojem pest lešnikov in jogurt ali košček kruha, ki ga pečem sama."

Z otroki se pogosto pogovarja o hrani. Če bi lahko, bi najraje ves čas jedli hitro hrano, četudi se zavedajo, da zanje ni najboljša. "Zlasti mlajšim otrokom skušam s pripovedovanjem zgodbic čim bolj nazorno prikazati, kako vitamini v sadju in zelenjavi pomagajo dobrim vojačkom v telesu, da se spoprimejo z virusi in bakterijami,kako mastna in težka hrana slabitelo … Vidim, da imajo te zgodbice takojšen učinek, saj si zlasti mlajši hčerki po tistem vedno zaželita sadja z domačega vrta. Včasih jima nazorno pokažem razliko med domačim in kupljenim sadjem, recimo kivijem. Otroci zaznajo razliko in se zavedajo pomena zdrave hrane, kljub temu pa bi bili najsrečnejši, če bi lahko ves čas jedli kebab, pico in podobne jedi."

In kaj od zdrave hrane otroci najraje vidijo na krožniku? "Vsi imajo radi špinačo in pire krompir, belo meso, riž s piščancem, rižoto z grahom z domačega vrta, ki je povsem drugačnega okusa, sladek in čvrst, solato … Do začimb so nekoliko nezaupljivi in jih ne marajo pretirano."

V šoli dobra hrana

Marsikatera mama ali oče se pritoži, da v vrtcu ali šoli njihovi otroci jedo obroke, ki bi jih stežka uvrstili v zdravo hrano. Ocvrto meso in krompir, vroče hrenovke, predpripravljeni obroki … Je tudi pri Saši Einsiedler tako? "Najmlajši trije hodijo v podružnični vrtec oziroma šolo, kjer za to skrbita zares izvrstni kuharici, ki vsak dan pripravljata sveže obroke. Neredko mi otroci rečejo, da njihovi kuharici kako jed skuhata bolje od mene. Takrat ne vem, ali naj bom vesela ali užaljena (smeh). Vesela sem, da je tako.

Na zadnjem roditeljskem sestanku smo se dogovorili, da na šolskem jedilniku ne bo več pice, bureka in vročih hrenovk. Vsem je jasno, da bo to dolgoročen proces, da bo sprva hrana verjetno tudi ostajala, vendar menim, da bodo otroci, ko bodo zelo lačni, pojedli vse," razmišlja sogovornica. Pove še, kako pri najmlajši hčerki skuša doseči, da jé čim bolj raznoliko hrano. "Urša je zelo izbirčna in pogosto noče jesti tistega, kar skuham, ker ji 'ni dobro'. Kadar se to zgodi, vztrajam, naj hrano najprej poskusi – in se šele nato odloči, ali je dobro ali ne. Neredko se izkaže, da z velikim užitkom poje ves krožnik 'neokusne' jedi."


Starši in šola naj bodo usklajeni

Vzgoja za zdravo prehranjevanje se začne že v najzgodnejših letih in pri tem imata neprecenljivo vlogo tudi vrtec in šola. Toda sogovornica meni, da sta ti ustanovi lahko le podpora vlogi, ki jo imajo pri vzgoji starši. "Najpomembneje je, da delujemo usklajeno, najslabše pa, če se v šoli trudijo otroke navajati na zdrave in redne obroke, v družini pa so navade povsem drugačne. Največje uspehe lahko dosežemo – in to velja za vsa področja vzgoje in izobraževanja –če šola ali vrtec deluje z roko v roki s starši. Vsekakor pa imamo pri tem starši večjo odgovornost."

Karin Sernec

asis. dr. Karin Sernec dr. med. psihiatrinja in psihoterapevtka

Postavi vprašanje

Zlatko Fras

dr. Zlatko Fras dr. med. spec. internist

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki