Zakaj se ne smemo potapljati če smo leteli z letalom?

(Foto: Jupiterimages)

Nevarnost tihih mehurčkov

Sodobni turisti prepotujejo velike razdalje, da bi uživali v nedotaknjenem okolju in čistem morju, to pa je možno samo, če potujejo z letali. Bogata turistična ponudba skoraj povsod vključuje tudi rekreativno potapljanje, ki turistu ponuja veliko, obenem pa se izplača tudi za tistega, ki potope ponuja, saj ne zahteva velikih vlaganj. Toda prav kombinacija potapljanja in letenja z letalom prinaša skrite nevarnosti in je lahko celo usodna.

Človek je fiziološko prilagojen na tlak neposredno nad morsko gladino (oziroma atmosferski tlak), zato spremembe tlaka pomembno vplivajo na njegov organizem. To najbolje vedo meteopati, ljudje, ki jim že majhne spremembe tlaka, ki jih povzroča vreme, povzročajo zdravstvene zaplete in težave.

Večje spremembe tlaka doživimo visoko v gorah in v letalu, kjer je zračni tlak občutno nižji, ter v morskih globinah, kjer se tlak povečuje linearno s povečevanjem globine. Človeški organizem se je postopoma sposoben prilagoditi takšnim skrajnostim do te mere, da se spremenijo celo nekatere naše fiziološke funkcije (v gorah se nam poveča število eritrocitov v krvi, da lahko učinkovito prenašamo napore v ozračju z malo kisika).

Mehurček zraka, recimo 30 metrov pod vodo, je zaradi tamkajšnjih razmer izpostavljen povečanemu tlaku (4 atmosfere), zato se skrči in zmanjša. Bolj ko se mehurček dviguje proti gladini, bolj se povečuje njegova prostornina, saj nanj pritiska čedalje manjši tlak iz okoliškega morja (količina vode nad njim se zmanjšuje skupaj s tlakom). Če si torej predstavljate, da potapljač med dvigovanjem iz vode ne bi upošteval pravil dekompresije (če je potrebna), ampak bi se naglo dvignil iz vode, torej tako hitro, kot plava, bi se mehurčki zraka v njegovi krvi tako povečali, da bi zamašili krvne žile in povzročili naglo smrt.

Pri skoraj vsakem potopu, ne glede na to, ali se potapljate nad dekompresijsko mejo (ta je odvisna od globine in dolžine vsakega potopa) ali pod njo, v krvi začasno ostajajo drobni mehurčki dušika, ki jih imenujejo tihi mehurčki. Takšno ime so dobili, ker ne povzročajo zdravstvenih težav in v kratkem času izginejo (jih izdihnemo).

Toda potapljač, ki se odpravi na potovanje z letalom, še preden utegne izdihati vse tihe mehurčke (oziroma jih stopiti v krvi), je izpostavljen nevarnosti povečanja volumna teh mehurčkov na zmanjšanem tlaku v letalu (zračni tlak nad 2000 m je za četrtino manjši od tistega nad morjem). Mehurčki dušika postanejo nevarni, saj s povečevanjem nadmorske višine narašča stopnja ogroženosti oziroma se lahko razvije dekompresijska bolezen z vsemi posledicami. V tem primeru je treba ogroženega človeka takoj prepeljati do najbližjega rekompresijskega centra in ga namestiti v barokomoro.

Zato potapljači nikar ne preživite zadnjih sekund dopusta pod vodo. Strokovnjaki odsvetujejo potapljanje vsaj 12 ur po letu z letalom in vsaj 24 ur pred njim, saj le tako organizmu omogočite, da si opomore od sprememb koncentracije plinov v krvi.

Strokovnjaki odsvetujejo potapljanje vsaj 12 ur po letu z letalom in vsaj 24 ur pred njim.
Vesna Kaloh

Vesna Kaloh dr. dent. spec. čeljustne in zobne ortopedije

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki