Zgodbe iz ordinacije: Ljudje v belem

Jarmila Trček Breznikar, dr. med., spec. družinske medicine, Moja zdravnica 2013
Jarmila Trček Breznikar, dr. med., spec. družinske medicine, Moja zdravnica 2013 (Foto: Grega Žunič)

Ne, nikakor nismo bogovi v belem. Zakaj? Ker umiramo veliko prej kot ostala populacija. Bog pa je večen in nedotakljiv. Ljudje v belem pa smo. Seveda. Tako kot dandanes že skorajda vsi prodajalci v optikah, specializiranih trgovinah s kozmetičnimi izdelki in pralnimi praški ter prodajalci kozmetike v predprostorih lekarn. Zakaj pa so vsi ti ljudje v belem? Verjetno zato, ker bela barva vzbuja zaupanje v čistost, brezmadežnost, vzbuja prepričanje, da bo človek v belem za nas dobro poskrbel. Mar ni to le trgovski trik, katerega namen je prodati čim več?
Toda vsakdo pravico ima do odločanja o sebi. O tem, pri katerem človeku v belem bo kupil očala, kozmetiko in pralne praške – in pri katerem od njih bo poiskal pomoč, ko bo zbolel. In kako se bo zdravil.

Prva zgodba. Zelo prijetna gospa petdesetih let, visoko izobražena intelektualka, direktorica velike korporacije. V ambulanto je prišla le po potrditev diagnoze. Res je imela herpes zoster, z bolečimi mehurčki, ki so se ji pasasto raztezali po polovici prsnega koša. Po pregledu sem ji ponudila zdravilo – virostatik, ki skrajša in omili potek bolezni ter prepreči pozne zaplete, predvsem nemalokrat hudo bolečino, postherpetično nevralgijo. Vljudno se mi je zahvalila in zavrnila moje zdravljenje. Iskreno je povedala, da se bo zdravila z eno od alternativnih metod. Njena bolezen se je pozdravila brez težav, zdaj, po letu dni, se počuti odlično in nima nikakršnih bolečin. Izbrala je svojo pot.

Druga zgodba. V vročih poletnih mesecih je v ambulanto prišla gospodična v dvajsetih letih. Samosvoja po načinu komunikacije in obnašanju. Na goleni je imela srednje globoko rano v velikosti 3×4 centimetre. Rano smo strokovno previjali, vendar se kljub trudu in vsem sodobnim oblogam za rane ni in ni hotela zaceliti. Še huje,  ob vsakem novem obisku je bilo stanje še slabše. Toda obe s sestro je vsakič, ko sva rano odvili, motil njen vonj. Zatohlo je smrdela po … urinu. Brez ovinkarjenja sem jo morala vprašati, s čim si poliva rano. Gospodična je nejevoljno, zvita v dve gubi, izpod namrščenih obrvi jezavo priznala. "Res je, rano si vsak večer še sama polijem z lastnim urinom. In si jo bom še naprej."

Kljub korektni razlagi, da bo ves trud v naši ambulanti zaman, če ne bo opustila "zdravljenja z urinom", je jezno skočila s previjalne mize, odvihrala proti vratom in jih zaloputnila, da se je stresla vsa ambulanta.

Ni me zmotilo, da se je gospodična odločila za svojo pot zdravljenja. Do tega ima vso pravico in vsakdo sam odloča o sebi. Vendar pa še danes ne razumem, da lahko nekdo vztraja pri obliki "zdravljenja", ki ni samo neuspešna, ampak zdravstveno stanje celo poslabšuje.

Star slovenski pregovor pravi – vsak je svoje sreče kovač, jaz pa bi dodala še angleško različico your character is your destiny …
Marjan Berginc

Marjan Berginc dr. med. spec. družinske medicine

Gregor Kavčič

dr. Gregor Kavčič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Mirjam Toporiš Božnik

mag. Mirjam Toporiš Božnik certificirana apiterapevtka in NLP praktik hipnoze

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki