Uporaba novih zdravil, 2. del

(Foto: Diana Anđelić)

Farmacevtka svetuje

Izraz komplianca pomeni stopnjo sodelovanja bolnika pri zdravljenju in označuje dejansko jemanje zdravil v skladu z zdravnikovimi navodili oziroma z navodili za uporabo zdravila. Na komplianco vplivajo številni dejavniki, v prvi vrsti pa pacientovi občutki ob jemanju novega zdravila. Na te občutke v največji meri vpliva odnos med zdravnikom in pacientom, saj je zdravnik tisti, ki nas ustreznim pristopom najbolje prepriča v potrebnost in smiselnost zdravljenja. Na drugem mestu je farmacevt, ki nam mora predpisano in izdano zdravilo podrobneje predstaviti ter nas poučiti o morebitnih neželenih učinkih in previdnostnih ukrepih.

Kateri dejavniki še vplivajo na komplianco?

Pomembno je, kakšen je naš odnos do bolezni, kako so napisana navodila za uporabo zdravila, kako moramo jemati zdravilo, pa tudi to, kako dolgo smo morali čakati, preden smo pri zdravniku prišli na vrsto. Pomembno je, ali moramo vsak dan jemati več zdravil, pogosto pa jemanje zdravila opustimo tudi zaradi pozabljivosti. Ko namreč nekajkrat pozabimo vzeti zdravilo in čez čas ugotovimo, da se počutimo enako, če ga jemljemo ali ne, ga naposled opustimo.

Zelo pogost razlog, zaradi katerega ljudje opustijo farmakološko terapijo, je prenehanje simptomov. To je še posebno problematično pri jemanju antibiotikov, saj ljudje kljub opozorilom še vedno nismo dovolj ozaveščeni. Če moramo zdravilo plačevati sami, ga pogosto opustimo, ker želimo prihraniti denar. Problematične so tudi farmacevtske oblike zdravil – če imamo težave s požiranjem tablet, če imajo neprijeten okus ali pa težko odpiramo vsebnik, se pogosto primeri, da zdravilo jemljemo neredno ali pa jemanje celo opustimo. Pacienti nemalokrat dvomimo v učinek zdravila, poleg tega je ta pogosto nemerljiv ali pa se nam zdi nezadosten.

Kot bolniki bi se morali bolj dejavneje vključiti v svoje zdravljenje. Seveda to ne pomeni telefonskega naročanja zdravil, kar je pri nas zaradi preobremenjenosti zdravnikov zelo pogosta praksa. Za paciente je takšna oskrba z zdravili resda udobna, toda terapija je povsem nenadzirana, bolniki pa imamo občutek, da mi usmerjamo zdravnika in ne nasprotno, zaradi česar zdravniku in zdravilom tudi manj zaupamo.

Malo je zdravnikov, ki svoje paciente podrobneje seznanijo z njihovo boleznijo in možnostmi zdravljenja, ki so jim na voljo. Na komplianco namreč zelo slabo vpliva tudi nejasen namen zdravljenja. Zdravnik nam zaradi pomanjkanja časa pogosto ne razloži prednosti jemanja zdravila in možnosti za nastanek neželenih učinkov, zato bi to moral storiti vsaj farmacevt. Bolniki bi morali biti seznanjeni tudi s tem, kaj storiti, če ti učinki nastopijo, in kdaj kljub njihovemu pojavu ne prenehati z jemanjem zdravila.

Negativne občutke ob jemanju novega zdravila v veliki meri omili zaupanje med zdravnikom in pacientom, saj tako bolnik lažje prizna, da novega zdravila ne prenaša najbolje. Zdravnik bi zdravilo zamenjal z drugim, namesto da ga bolnik opusti, zdravnik pa o tem sploh ni obveščen. Poleg tega bi bilo smiselno predpisovati manj receptov, prednost pri predpisovanju pa nameniti zdravilom z manj neželenimi učinki, pa tudi oblikam s podaljšanim sproščanjem.

Nevarnosti ne jemanja zdravil

Majhna komplianca pomeni nevarnost za bolnika (zlasti pri zdravljenju kroničnih bolezni), ne nazadnje pa tudi breme za družbo (nezdravljene duševne bolezni, pojav rezistentnih okužb, zapleti kroničnih bolezni). Visokega krvnega tlaka in visoke ravni holesterola v krvi resda ne občutimo, toda srčno-žilne bolezni so v razvitih državah najpogostejši vzrok smrti. Zdravil ne jemljemo zato, da bodo naslednjič preiskave pokazale dober rezultat, pač pa zato, da izboljšamo kakovost svojega življenja in preprečimo pogosto usodne zaplete. In ne nazadnje, pomislimo, koliko neuporabljenih in zapadlih zdravil vsako leto roma v smeti ali v zabojnike za nevarne odpadke in kako odpadna zdravila bremenijo našo zdravstveno blagajno.

So zdravila res potrebna?

Jemanje predpisanih zdravil pogosto opustimo, ker se nam zdijo nepotrebna. Glavni problem pri zdravljenju večine kroničnih bolezni je v tem, da simptomov ne občutimo oziroma vsaj ne v začetni fazi, zaradi česar smo prepričani, da zdravil pravzaprav ne potrebujemo. Pogosto verjamemo, da bomo z drugimi ukrepi, kot je sprememba prehranjevanja ali telesna dejavnost, dosegli več kot z vsakodnevnim jemanjem tablet. To je deloma res, toda v večini primerov tovrstne spremembe življenjskega sloga ne zadoščajo ali pa zadoščajo le na začetku razvijajoče se bolezni. Najboljši način za doseganje optimalnih rezultatov je kombinacija zdravljenja z zdravili in nefarmakološkimi ukrepi. Toda vse prevečkrat se zgodi, da tako kot ne vztrajamo pri rednem jemanju zdravil ne vztrajamo niti pri zdravem življenjskem slogu.

Bogdan Ambrožič

dr. Bogdan Ambrožič dr. med. spec. ortopedije

Postavi vprašanje

Katja Arko Kampuš

Katja Arko Kampuš dr.dent.med. spec. ortodont

Postavi vprašanje

Lara Pezdir Podbregar

Lara Pezdir Podbregar mag.farm. P3 Professional licenciran svetovalec

Postavi vprašanje

Vsi Viva strokovnjaki