Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Epilepsija

Premagajmo strah

Epilepsija ima v zavesti povprečnega človeka negativen prizvok, ki je predvsem posledica nepoznavanja in strahu. Strah izvira predvsem zaradi dramatičnosti velikega napada, tako imenovanega grand mala. Ta je lahko strašljiv celo za izkušene zdravnike, vendar je hkrati pomembno védenje, da so tovrstni napadi le kamenček v mozaiku širokega spektra pojavnih oblik in težavnosti epilepsije, ki po epidemioloških podatkih prizadene približno en odstotek populacije. Potemtakem jo ima v Sloveniji približno dvajset tisoč ljudi.

Vzroki zanjo so številni. Epilepsija se pojavlja pogosteje v zgodnjem otroštvu, precej manj v srednjem življenjskem obdobju. Pogostejša je spet po 45. letu. Tedaj so najpogostejši vzroki vnetje, tumor, žilne spremembe, kronično uživanje zdravil, alkohola, mamil… Take epilepsije imenujemo simptomatske. Vedno preučimo tudi družinsko anamnezo, saj so nekatere oblike epilepsije genetsko pogojene. Drugo, večjo vrsto epilepsije imenujemo idiopatske, ki so večinoma primarno generalizirane in največkrat terapevtsko dobro vodljive. Pri teh s preiskavami ne najdemo substrata, ki bi povzročal napade. Od preiskav je pomemben EEG (elektroencefalografija), ki pokaže vzdražnost možganskih celic, od slikovnih preiskav pa globinsko računalniško slikanje možganov (CT, magnetna resonanca). Vsak človek ima tudi svoj prag vzdražnosti, tolerance. Bioelektrična aktivnost možganskih celic, ki jo prikažemo z EEG, se pri človeku spreminja z ritmom dneva, spremembo temperature, stresom … Teh sprememb človek ne zazna zaradi tako imenovane avtoregulacije. Ko pa je prag vzdražnosti presežen, nastopi paroksizmalna motnja, epileptični napad. Ta se odraža različno, glede na mesto v možganih, kjer je nastal – s krčem, z mravljinčenjem, z zožitvijo zavesti, z izgubo zavesti …

Značilen epileptični napad

Epileptični napadi so različnih vrst in tudi kažejo se različno. Če je žarišče v senčnem delu, lahko človek na začetku čuti nelagodje v predelu žličke, to nelagodje nato seva v glavo, nato večkrat pride do motnje zavesti. Motnja zavesti je lahko močno izražena, kot zožena zavest, neodzivnost ali nezavest, ob kateri bolnik izgubi mišični tonus in pade. Med zoženo zavestjo je tonus mišic ohranjen, lahko traja krajši čas in okolica pogosto ničesar ne opazi. Drugi bolniki imajo nekoliko daljše napade, ko se zazrejo, mlaskajo, izvajajo avtomatizme z nenamenskim gibi rok, odpiranjem gumbov, denimo. Če je žarišče v čelnem režnju, so napadi ponavadi intenzivnejši, z motorično hitro dinamiko in so pogostejši ponoči. Generalizirani napadi so nekoliko manj pogosti. Najbolj dramatičen je "veliki napad", ki ga spremljajo izguba zavesti in generalizirani krči. Mioklonični napadi se odražajo s kratkimi stresljaji rok, včasih telesa, absence pa so kratkotrajne odsotnosti, ki jih okolica ne opazi.

Po sprejemu na kliniko

Bolnike obravnavajo bodisi ambulantno bodisi bolnišnično. Toda na kliniko ne pridejo vsi bolniki po vsakem napadu. Napadi pridejo in minejo, človek je po njem povsem normalen, zato diagnosticirani bolniki ne prihajajo k zdravniku po vsakem napadu. Kadar gre za prvi napad v življenju ali če človek ostane po napadu zamračen oziroma obstaja sum za drug vzrok napada kot običajno, je napoten k nevrologu, ki bolnika pregleda in se z njim pogovori. Kadar se bolnik napada ne spomni, se pogovori še z morebitnimi očividci napada. Nato opravijo EEG, vzamejo kri in opravijo globinsko slikanje glave s CT, če obstaja klinični sum na možgansko krvavitev ali druge strukturne spremembe. Včasih je potrebno tudi opazovanje. Če je bolnik povsem urejen, presodijo, katere preiskave so nujne in katere ne. Če pri nevrološkem pregledu ugotovijo nepravilnosti, bolnika vedno zadržijo.

Zdravljenje

Ker en napad še ni nujno epilepsija, zdravil praviloma ne uvedejo že po prvem napadu. Če je stanje povsem nedvoumno, če je anamneza jasna in vse preiskave kažejo, da gre za epilepsijo, predpišejo terapijo. Toda z zdravili je potrebna previdnost, saj imajo lahko neželene učinke. Treba je pretehtati, kaj je pomembneje: da bolnika zaščitijo ali da tvegajo možne neželene učinke. Preden predpišejo zdravila, vedno pregledajo kri in skušajo ugotoviti, ali je človek sicer zdrav. Vedno dajo zdravilo, za katerega presodijo, da je najuspešnejše za določeno vrsto epilepsije. Vsa zdravila namreč niso primerna za vse vrste epilepsij. Cilj zdravljenja je jasen: doseči čim bolj popoln nadzor nad epileptičnimi napadi. Za to je potreben premišljen izbor antiepileptičnega zdravila, saj je potrebno upoštevati razmerje med učinkovitostjo posameznih tipov napadov, neželenimi učinki in ceno. Zdravljenje epilepsije je dolgotrajno, sicer individualno, vendar večinoma traja več let, pri nekaterih vse življenje. Redno zdravljenje je tudi zelo pomembno, saj je ob njem možnost za napade znatno manjša, ni pa seveda povsem izključena.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

epilepsija , epileptični napad , krč , eeg , ct , magnetna resonanca , absenca , zdravljenje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.