Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Naj vas kronična bolezen ne odvrne od potovanja

Zdravstveno ranljivejše osebe – osebe s kroničnimi boleznimi in imunskimi motnjami, starejši, pa tudi nosečnice – so bolj dovzetne za okužbe in zdrav­stvene zaplete, a zato še ni nujno, da se odpovedo potovanju v tujino.
Zdravstveno ranljivejše osebe – osebe s kroničnimi boleznimi in imunskimi motnjami, starejši, pa tudi nosečnice – so bolj dovzetne za okužbe in zdrav­stvene zaplete, a zato še ni nujno, da se odpovedo potovanju v tujino. (Foto: Shutterstock)

Zdravstveno ranljivejše osebe – osebe s kroničnimi boleznimi in imunskimi motnjami, starejši, pa tudi nosečnice – so bolj dovzetne za okužbe in zdrav­stvene zaplete, a zato še ni nujno, da se odpovedo potovanju v tujino. »A pred potovanjem je nujen posvet z zdravnikom. Ta jim bo lahko priporočil primerne ukrepe za zmanjšanje tveganja in dogodke, ki bi na potovanju lahko ogrozili njihovo zdravje,« svetuje specialistka družinske medicine Maja Kolšek-Šušteršič.
Zaradi daljšanja življenjske dobe in boljše kakovosti živ­ljenja je med potniki na med­narodnih letaliških terminalih vse več zdravstveno bolj ogroženih ljudi. To je povsem v redu, a le, če se na potovanje primerno pripravijo.
»Ne glede na zdravstveno stanje je priporočljivo, da se pred potovanjem vsak potnik posvetuje o varni pripravi hrane in pijače, ustrezni zaščiti pred piki insektov, samozdravljenju potovalne driske, pravilnem ravnanju z zdravili in ureditvi primernega zdravstvenega zavarovanja,« pojasnjuje Kolšek-Šuš­teršičeva.

Kronični bolniki in bolniki z oslabljenim imunskim sistemom pa se morajo o kritju zavarovanj v tujini posebej dobro pozanimati, saj nekatera krijejo le na potovanju nastale bolezni ali poškodbe, ne pa tudi poslabšanj kroničnih bolezni, opozarja.

Kateri bolniki so najbolj ogroženi?

Najbolj ogroženi so zaradi hudo oslab­ljenega imunskega sistema bolniki s prirojenimi imunskimi motnjami, malignimi spremembami, onkološkimi obolenji, okužbo z virusom HIV, osebe, ki se zdravijo z imunosupresivnimi ali imunomodulatornimi zdravili, osebe po presaditvi čvrstih organov ali krvotvornih matičnih celic in osebe z avtoimunskimi boleznimi.

»Ti ljudje potrebujejo še bolj usmerjene informacije, povezane s specifičnim zdravstvenim stanjem in stopnjo imunske oslabelosti. Pa tudi z destinacijo potovanja, trajanjem in namenom potovanja, obliko transporta in načrtovanimi aktivnostmi,« pravi zdravnica.

Zaplete na potovanju pogosteje doživljajo tudi nosečnice, bolniki z boleznimi kože in sluz­nic, starejši od 60 let ter bolniki s kronično ledvično boleznijo in drugimi kroničnimi boleznimi. Tudi njim se svetujeta posvet pri zdravniku in podrobnejše načrtovanje potovanja.

Zelo je pomembno, opozarja zdravnica, da se dosledno držijo najpomembnejših priporočil, ki veljajo za vse potnike, ter da znajo ukrepati ob poslabšanju kronične bolezni, da prilagodijo tempo potovanja trenutnemu zdravstvenemu stanju oziroma počutju in da temu primerno izberejo ustrezno destinacijo za potovanje.

Pred potovanjem naj se pozanimajo, kje je najbližja bolnišnica in kam se obrniti po pomoč ob morebitnih težavah. Nekateri se kljub vsemu odločajo tudi za bolj avanturistična potovanja, kar po mnenju zdravnice seveda ni nemogoče, zahteva pa še daljšo in natančnejšo pripravo.

Cepljenja so pomemben del priprave

Pred potovanjem je nujno pomisliti tudi na zaščito pred nalezljivimi boleznimi. Ker prvi odmerek cepiva navadno ne daje zadostne zaščite, je treba predpotovalni posvet za varno izvedbo vseh cepljenj načrtovati vsaj od šest do osem tednov pred potovanjem, svetuje Maja Kolšek-Šušteršič. Shema cepljenja se prilagaja individualno, glede na destinacijo, že opravljena cepljenja in stanje imunske oslabelosti.

Nekatera cepljenja so za vstop v določene države obvezna (denimo proti rumeni mrzlici in meningokoku), druga pa »le« priporočljiva. Pri odločanju za cepljenje je lahko v veliko pomoč ameriška stran Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC, Centers for disease control and prevention), kjer so glede na destinacijo opisana priporočljiva cepljenja.

»Osebe z imunsko motnjo morajo vedeti, da se navadno slabše odzivajo na mrtva cepiva, z živimi cepivi pa se večina ne sme cepiti – denimo s cepivom proti rumeni mrzlici, ošpicam, mumpsu, rdečkam, tifusu, cepivom BCG proti tuberkulozi ter z živim oslabljenim cepivom proti gripi in noricam,« opozarja zdravnica.

BOLEZNI, KI ŠE POSEBEJ OSLABIJO IMUNSKI SISTEM

Onkološka obolenja

Oslabljen imunski sistem povzroča že bolezen sama, dodatno pa ga oslabi zdravljenje – kemoterapija, radioterapija in imunoterapija. Najbolj oslabljeni in ogroženi so bolniki v prvih treh mesecih po končani kemoterapiji, ker ta uniči tudi celice imunskega sistema (nevtrofilce), stanje se imenuje nevtropenija. V tem obdobju se potovanja odsvetujejo. Pozneje pa je odvisno od tega, ali je šlo za maligno obolenje čvrstega organa ali za krvne oblike raka (hematološki malignomi). Pri zadnjih je imunska oslab­ljenost praviloma dolgotrajnejša in hujša, zato se o tem odloča prilagojeno človeku.

Presaditve čvrstih organov

Pri presaditvi čvrstih organov je stop­nja imunske oslabelosti odvisna od več dejavnikov, predvsem od oblike imunosupresivnega zdravljenja in morebitnega zavrnitvenega odziva, ki zahteva večje odmerke imunosupresivnih zdravil. Bolniki so najbolj oslabljeni v prvih treh do šestih mesecih, do določene meje pa so pravzaprav trajno imunsko oslabljeni, saj je tudi njihovo zdravljenje vseživljenjsko. Oslabljenost se zmanjša, če oziroma ko bolnik v nadaljevanju prejema minimalni vzdrževalni odmerek imunosupresivnih zdravil.

V prvih šestih mesecih po presaditvi jih najbolj ogrožajo oportunistične okužbe (okužbe, ki izkoriščajo slabost imunske obrambe), kot so okužbe s herpesvirusi ali pljučnica, povzročena z mikroorganizmom Pneumocystis jiroveci. Zaradi močno oslabljenega pridobljenega imunskega sistema (T-celičnega odziva) imajo ti bolniki tudi večje tveganje za okužbe z znotrajceličnimi organizmi (kot so bakterije iz rodu salmonele in listerije), glivami in mikobakterijami. Cepijo se lahko šele od šest do 12 mesecev po presaditvi.

Presaditve krvotvornih ­matičnih celic

Tudi pri presaditvi krvotvornih matičnih celic je stopnja imunske oslabelosti odvisna od več dejavnikov: kemoterapije, tipa presaditve – avtologna (z lastnimi celicami) ali alogenska (s celicami drugega darovalca) – in stopnje zavrnitvenega odziva, ki se imenuje bolezen presadka proti gostitelju.

V prvih mesecih imajo bolniki večje tveganje predvsem za okužbe z bakterijami in glivami, kot zdravi pa se štejejo od 12 do 24 mesecev po presaditvi, če niso imeli zavrnitvenega odziva. Bolnike z zavrnitvenim odzivom pa bolj ogrožajo virusne okužbe, denimo adenovirusi, citomegalovirusi in polioma virus BK. Bolniki se ne smejo cepiti vsaj 12 mesecev po avtologni transplantaciji in vsaj 24 mesecev po alogenski.

Virus HIV

Za bolnike z virusom HIV obstajajo omejitve vstopa v nekatere države. V nekatere je vstop povsem prepovedan, v nekatere pa lahko vstopijo pod določenimi pogoji. »Ker se te razmere nenehno spreminjajo, morajo ti bolniki sproti preveriti, ali so za vstop v državo, v katero želijo, kakšne omejitve,« svetuje zdravnica. Stopnja imunske oslabelosti je sicer pri bolnikih, okuženih z virusom HIV, odvisna od števila limfocitov T, ki izražajo molekulo CD4, od tega, ali jem­ljejo antiretrovirusno terapijo, in od stopnje virusnega bremena.

Asplenija

Bolnike z asplenijo (pridobljena ali prirojena odsotnost oziroma slabše delovanje vranice) ogrožajo predvsem bakterijske okužbe – pnevmokoki, hemofilusi in meningokoki, proti katerim se morajo cepiti. Potrebno je tudi preventivno zdravljenje s penicilinom, če nanj niso alergični.

Največje tveganje za zdravstvene zaplete imajo bolniki v prvih dveh letih po nastanku asplenije, zato naj v tem času ne hodijo na potovanja. Pozneje pa lahko potujejo, a se morajo primerno zaščititi s cepivi in imeti vedno s seboj penicilinski antibiotik ampicilin. Z njim se morajo začeti zdraviti ob morebitni visoki vročini ali mrzlici, hkrati pa takoj poiskati zdravniško pomoč. Asplenija v nasprotju s preostalimi vzroki za imunsko oslabljenost ni kontraindikacija za cepljenje z živimi cepivi.

Imunosupresivna in imunomodulatorna zdravila

Imunosupresivna in imunomodulatorna zdravila se uporabljajo za zdravljenje različnih bolezni: avtoimunskih bolezni (gastroenterološke, revmatološke, pulmološke, dermatološke avtoimunske bolezni), onkoloških obolenj, multiple skleroze in številnih drugih. Te bolezni že same oslabijo imunski sistem, dodatno pa ga oslabijo še zdravila, zato se ti bolniki obravnavajo kot osebe s hudo okvaro imunskega sistema.

Najpogosteje uporabljena imunosupresivna zdravila so glukokortikoidi, ki naj bi jih po nekaterih ocenah vsaj enkrat v življenju uporabljala do dva odstotka odraslih oseb. Povzročajo kompleksno okvaro imunskega sistema in povečajo dovzetnost za vse okužbe. Kot osebe s hudo okvaro imunskega sistema se obravnavajo tudi bolniki, ki se več kot dva tedna zdravijo z velikim odmerkom glukokortikoidov (ekvivalent 20 miligramov prednizona).

Pogosto uporabljana zdravila, ki slabijo imunski sistem, so še azatioprin, ciklosporin, metotreksat, takrolimus in novejša biološka zdravila ter tarčna zdravila, ki delujejo proti specifičnim elementom imunskega sistema. Okužbe, ki ogrožajo bolnike iz te skupine, so zelo različne in jih ni mogoče posplošiti. Navadno pa gre za zapletene primere, zato se morajo bolniki pred potovanjem posvetovati z osebnim zdravnikom, še bolje pa z lečečim specialistom in specialistom, ki se ukvarja s potovalno medicino.

Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

kronična bolezen , potovanje

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.