Jecljanje izziv za uspeh

  • četrtek, 06. maj 2010
(Foto: Jupiterimages)

Jecljanje je motnja

Jecljanje je govorno-jezikovna motnja, ki lahko spremeni osebnost kot celoto. Kaže se na psihološkem, fiziološkem in socialnem področju osebe, ki jeclja. Včasih so menili, da je neozdravljivo, danes pa vemo, da ni tako.

Jecljanje je govorno-jezikovna motnja, ki lahko spremeni osebnost kot celoto. Kaže se na psihološkem, fiziološkem in socialnem področju osebe, ki jeclja. Včasih so menili, da je neozdravljivo, danes pa vemo, da ni tako.

V prvi vrsti je to socialna motnja. Oseba jeclja takrat, ko je nekdo zraven; razen v primeru organske oblike jecljanja, ki nastane s poškodbo možganov. Najstarejši slovenski logoped Vilko Mazi je uporabljal termin jecanje za težko obliko govorne motnje, jecljanje pa za lažjo. Na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani imajo že več kot 30-letne izkušnje z diagnostiko in terapijo jecljanja, kot nam pove naša sogovornica Vlasta Podbrežnik, profesorica defektologije, logopedinja. Jecljanje je govorno-jezikovna motnja, ki jo poleg govorno-jezikovnih težav spremljajo tudi fiziološke, psihološke in socialne težave, zato govorijo o sindromu.

Ni le jezikovno-govorna motnja
»Z Riley testom logopedi ugotavljamo težavnostno stopnjo jecljanja (zelo lahka, lahka, srednja, težka ali zelo težka oblika). Pri zelo lahki obliki gre za minimalne motorične težave, ki jih laik ne opazi, npr. oseba nasloni prste na mizo, kar ji pomaga, da prebrodi težavo in začne govoriti. Pri zelo težki obliki ima oseba lahko krče obrazne muskulature, napet vrat in čeljusti, mežika z očmi, daje roko pred usta, krili z rokami ali si pomaga z nogami. Na vse načine se trudi, dati iz sebe začetni glas pa ga ne more.

Osebe, ki jecljajo, tudi nepravilno dihajo pri govorjenju (govorijo z vdihanim zrakom, ne z izdihanim); težave imajo s fonacijo; nepravilno naglašujejo besede, ne upoštevajo ločila, prehitro govorijo. Ko skušajo govoriti, jim močneje bije srce, pulz se poveča, potijo se, imajo mokre dlani, rdečico na obrazu ali čutijo bolečine v trebuhu. Imajo tudi motnje koncentracije, ne morejo se osredotočiti na to, kar želijo povedati, neekonomično porabijo čas (dalj časa se učijo). Poleg tega pa jih je strah, na primer nastopa pred publiko, spontanega govora: dialoga, pogovora po telefonu …,« razlaga Vlasta Podbrežnik in pove tudi, da je nekaterim osebam, ki jecljajo, branje težje od govorjenja, ker si ne morejo pomagati z nadomestno besedo (sinonim) in morajo prebrati točno tisto, kar piše, drugim pa ravno obratno.

Več vzrokov
Ločimo več oblik jecljanja. Pri fiziološki obliki otroci v obdobju treh ali štirih let ponavljajo zloge, besede ali začetni glas besede, ker otrokove misli prehitevajo govor. Če se takrat otroka preveč opozarja na izgovorjavo, opozarja Vlasta Podbrežnik, lahko fiksiramo jecljanje. Otroka ne smemo opozarjati, osredotočiti se moramo na vsebino. V takem primeru otrok ne potrebuje logopedske terapije. Če pa se jecljanje pojavlja takoj, ko otrok spregovori, v začetku enega ali dveh let, govorimo o razvojnem jecljanju. Takrat smo pozorni, če je v družini še kdo, ki ima ali je imel podobno govorno težavo, npr. hitro govorjenje,  jecljanje. Predvidevamo, da gre za dedno obremenitev, ki lahko sovpada z nekim zunanjim faktorjem in izzove jecljanje. Jecljanje se zaradi psihološkega vzroka rado pojavi tudi na prehodu v osnovno šolo, v času pubertete, ob stresnih situacijah starejši, npr. zaradi izgube službe …

Terapija
Obstoja ogromno terapij, ki velikokrat delujejo kratkoročno. Na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana so razvili celostni pristop k obravnavi, saj je to kompleksna govorno-jezikovna motnja. »Oblikovali smo dopolnilno metodo VLAJA©: Vsestransko Logopedsko Aktiviranje oseb, ki Jecljajo, v Adaptaciji na življenjsko okolje.

Program strokovne obravnave traja dve leti ali pa tudi več, je sestavljen iz treh delov. Za začetek pristopa k programu, je potrebno upoštevanje splošna pravila: zdravo mora živeti, imeti urejen bioritem, spanje, prehrano in gibanje. V prvem delu programa se uči pravilnega dihanja, izgovora glasov (običajno so kritični glasovi p, t, k, b, d, g ...). V drugem delu glasno berejo. Pomagajo si s posebno tehniko, specializacijo: kotiček dominantne strani ustnic držijo rahlo stisnjen, da upočasnijo ritem govora. Gledajo se v ogledalo, da spremljajo mimiko obraza, nato hodijo po prostoru, da dobijo orientacijo, berejo, potiho, na glas, individualno in v skupini. Prebrano morajo  obnoviti ali dopolniti, da širijo tudi besedni zaklad. V tretjem delu govorijo spontano, brez jecljanja, in prenašajo tehniko na nove situacije; pomagajo tudi drugim, ki so vključeni v program. Osnova pri terapiji je tudi petje, ker pri petju ne jecljamo. Glasilke so sproščene in dihanje je pravilno.

V timu strokovnega dela imamo tudi psihologa. Če oseba jeclja pri spontanem govoru, ga primarno obravnava psiholog, sekundarno pa logoped. Če jeclja v vseh petih oblikah verbalne ekspresije (govor stereotipov, ponavljanje stavkov, glasno branje, obnova prebranega, spontani govor), ga primarno obravnava logoped, sekundarno pa psiholog,« razlaga Vlasta Podbrežnik in doda še: »Če se osebe, ki jecljajo, zavejo, da lahko prebrodijo to težavo z govorom, da lahko postanejo dobri govorci, takrat jecljanje postane motiv in izziv za uspeh. Osebe, ki so nekoč jecljale, so danes tudi  med  uspešnimi govorci na radiu, televiziji …« Nadgradnja programa je vključitev v društvo Vilko Mazi, društvo za pomoč osebam z govornimi motnjami.

Starši morajo biti dober govorni model
Starši morajo biti svojim otrokom dobri govorni model. Veliko naj z njimi berejo pravljice, pojejo, igrajo igrice. Veliko naj se pogovarjajo z njimi in naj  pazijo, da si ne skačejo v besedo. Vzeti si morajo čas za otroka, otroka poslušati, kaj govori in se osredotočiti na vsebino. Paziti morajo, da imajo otroci urejen bioritem, pravilno prehrano in veliko gibanja. Ne smejo jesti preveč  sladkarij, saj te povzročijo prekomerno izločanje adrenalina, ki povzroči krč glasilk. Če so otroci vključeni v program, morajo starši paziti, da vaje izvaja vsak dan.

Ne skačimo v besedo
Osebo, ki jeclja, moramo pustiti, da sama pove, kar želi, čeprav se še tako davi muči. Nikakor ji ne bomo pomagali tako, da izgovorimo besedo namesto nje, s tem jo žalimo. Tudi to, da mu svetujemo, naj besedo napiše, ni prav. Na ta način oseba tlači energije v sebi. Če to stalno tlačiš v sebe, nastane začaran krog. Oseba, ki jeclja, se lahko še bolj zapira in težje govori.

Ali ste vedeli, da …
… jeclja približno 1 odstotek odrasle populacije in 2–3 odstotke otrok
 … jeclja več fantov kot deklet
… približno 60 milijonov ljudi na svetu jeclja
… je v zgodovini veliko znanih oseb uspešno premagalo jecljanje: Mojzes, Demosten, Churchill, kralj Jurij VI., Marilyn Monroe, James Earl Jones, Charles Darwin.

Luka Hren

Luka Hren diplomirani kineziolog in gibalni terapevt Diplomirani kineziolog, Fakulteta za šport, magistrski študij Kinezioterapija

Postavi vprašanje

Veronika Podgoršek

dr. Veronika Podgoršek psihoterapevtka

Vsi Viva strokovnjaki