Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Fibromialgija

prof. dr. Janko Popovič, dr. med., spec. ortopedije
prof. dr. Janko Popovič, dr. med., spec. ortopedije (Foto: Diana Anđelić)

Izvidi negativni - boli pa povsod

Vanda Matulin je stara 44 let. Sedi v ordinaciji pred zdravnikom, specialistom ortopedom, in prvič v treh letih se na njenem od bolečin izčrpanem obrazu zrcali žarek upanja. Zdravnik se je pravkar prekopal skozi zajeten kup izvidov, zbranih pri najrazličnejših specialistih - splošnem zdravniku, revmatologu, nevrologu, kardiologu, psihiatru, gastroenterologu, ortopedu ... Vsi izvidi so negativni, prav takšno je tudi Vandino počutje zadnjih nekaj let. Zdravniki, pri katerih je te izvide dobila, njenih težav niso priznavali, ker niso imeli nobenega objektivnega dokaza zanje. Nenazadnje so naročili številne preiskave, ki niso dale želenega rezultata. Zdaj se je Vanda znašla pred prvim zdravnikom, ki ji je zbudil vsaj kanec upanja. Ne za dokončno izboljšanje njenega na trenutke že brezupnega stanja, ampak je mesecem in letom kronične bolečine, utrujenosti, izčrpanosti in nenavadno slabega počutja dal ime in s tem tudi priznanje, da si bolečin in težav ne izmišljuje. Fibromialgija.

Vanda je po zadnjem pregledu poleg volje in upanja na vsaj rahlo izboljšanje dobila tudi razlago, zakaj ji nihče od predhodnikov tega zdravnika ni mogel ali hotel verjeti. Fibromialgija je bolezen, ki si je svoj status uradno pridobila šele pred desetimi leti, verjetno bo moralo preteči vsaj še enkrat toliko časa, da jo bodo priznali za bolezen tudi vsi zdravniki. Ker gre za bolezen, pri kateri so izvidi vseh preiskav negativni, torej ne obstaja noben objektiven dokaz zanjo, se zdravniki preprosto nimajo na kaj opreti.

Bolnik ali hipohonder?

To je na svoji koži občutila tudi Vanda. Čeprav so bila obdobja, ko zaradi neznosnih bolečin, nespečnosti in posledične popolne telesne izčrpanosti ni mogla niti hoditi niti opravljati osnovnih vsakdanjih opravil, jo je njen osebni zdravnik vsakič znova zavrnil in jo označil za hipohondra. Ko tudi na specialističnih pregledih ni bilo nič drugače, je začela razmišljati, da je morda z njo vendarle nekaj hudo narobe, vendar ne telesno, temveč v glavi. Odločila se je za pregled pri psihiatru. Antidepresivi, ki jih je začela jemati, so jo malo pomirili, a nikakor niso odpravili težav. Te so dobile še dodatno težo zaradi dejstva, da ji noben zdravnik ni verjel ali ji postavil diagnoze. Prav tavanje od enega do drugega specialista in popolno nerazumevanje za njene težave so njeno stanje le še poslabšali. Težko je razumela, da kljub okorelosti, ki je včasih za daljši čas mejila že na nepokretnost in popolno odvisnost od pomoči domačih, za njene težave ni mar nikomur. Bolezen jo je onesposobila za opravljanje službe za polni delovni čas in jo v letih nenehnih bolečin, obiskov pri zdravnikih in iskanju odgovorov na vprašanje Kaj storiti? pahnila tudi v skorajda popolno družbeno izolacijo.

Če ni objektivnih dokazov ...

Vandina zgodba je vsekakor vredna, da se nad njo zamislimo. Odnos zdravnikov do Vande in drugih bolnikov, ki so se znašli v podobni situaciji, je vendarle tudi razumljiv. Fibromialgija namreč dolgo ni veljala za bolezen. Ker zanjo tudi danes, ko ima ta status, ni nobenih objektivnih dokazov, vsi izvidi preiskav pa so negativni, zdravniki v resnici nimajo ničesar, na kar bi se lahko z gotovostjo oprli. Bolnikom na videz nič ni, zato je zadrega še večja.

Spremembe v zadnjih dvajsetih letih

Fibromialgija ni nov termin v medicini, saj ga je že v začetku 19. stoletja omenjal William Balfour, kirurg z univerze v Edinburghu, vendar je imelo obolenje takrat druga imena. Najpogosteje so jih razvrščali h kroničnemu revmatizmu, mialgiji (bolečina v mišicah) ali fibrositisu, seveda pa tudi k duševnim motnjam.Leta 1987 je Ameriško medicinsko združenje uvrstilo fibromialgični sindrom med prava obolenja. Težave pri obravnavi bolnikov zaradi tega niso bile bistveno manjše, ker so imeli zdravniki še vedno premalo znanja o tem, kako prepoznati simptome in jih povezati v končno diagnozo fibromialgije. Razmere so bolj optimistične šele v zadnjih letih, ko vedno več zdravnikov pozna fibromialgični sindrom in vedo, da gre za pravo bolezen, ki jo lahko zdravimo. Žal je še vedno veliko tistih, ki njenega obstoja ne priznavajo.

WHO uradno priznala

Stvari so se dokončno obrnile na boljše s Kopenhagensko deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je leta 1993 fibromialgijo uradno priznala kot sindrom. Ta je opredelila sindrom kot bolečino, ki prizadene mišice in povzroča kronične in široko razprostranjene mišično-skeletne bolečine. Deklaracija omenja tudi glavobole, vzdražen mehur, dismenorejo, občutljivost za mraz, nemirne noge, netipične vzorce slabe občutljivosti v rokah ali nogah, zbadanje, pritoževanje nad splošno nemočjo ter depresijo in tesnobo. Zadnja dva simptoma sta predvsem posledica tega, da kronična bolečina ni pojasnjena oziroma da vzrok zanjo ni znan.

Članek se nadaljuje »


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

depresija , stres , fibromialgija , fibromialgični sindrom , glavobol , motnje spanja , tesnoba , kronična utrujenost , sindom nemirnih nog

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.