Vsak hormon ima svoje naloge in učinkuje na natanko določena tkiva, obenem pa vpliva na druge hormone. Zato je nadvse pomembno, da so količine hormonov v telesu optimalne in v ravnovesju. Dolgotrajna in velika nihanja enega ali več hormonov spremenijo potek številnih drugih telesnih procesov, kar nezadržno vodi v bolezen. Prve znake in težave telo največkrat uredi samo, brez naše vednosti, včasih pa jih celo prikrije, zaradi česar jih zaznamo šele takrat, ko zares zbolimo.

Težave nastopijo v srednjih letih

Hormonsko neravnovesje se običajno izrazi v obdobju menopavze in andropavze. Navadno najprej pride do pomanjkanje ščitničnih hormonov. Pri ženskah se to zgodi že po štiridesetem letu, pri moških pa po petinštiridesetem letu starosti. Pri ženskah najpogosteje opažamo upad ravni progesterona, redkeje estrogena, medtem ko v moškem telesu največkrat pride do upada ravni testosterona (običajno po petdesetem letu starosti). Vrednosti hormonov se spreminjajo tudi z letnimi časi in z minevanjem let. Ravni hormonov so najbolj optimalne okrog tridesetega in vse do štiridesetega leta starosti, nato pa začnejo upadati – pri ženskah hitreje kot pri moških. Naša telesa imajo podobno zgradbo, vendar vsakdo med nami funkcionira drugače, vsakdo je poseben in se razlikuje od drugih ljudi, zato se tudi ravnovesje hormonov pri vsakem človeku uravnava drugače kot pri drugih ljudeh.

Vrednosti je mogoče izmeriti

Hormone lahko merimo v krvi ali slini, zelo verodostojno pa dejansko stanje prikaže analiza urina, ki pa je pri nas v rabi le poredko. Najbolje je medsebojno primerjati rezultate vseh treh analiz, najbolj merodajna pa so tri zaporedna merjenja – ena sama meritev namreč ne pove veliko, kar zlasti velja za krvne preiskave. Cene laboratorijskih preiskav so za samoplačnika razmeroma visok strošek, zato raven hormonov v praksi najpogosteje merimo po enkrat, vendar redno – na tri do šest mesecev.

Kdaj poiskati pomoč?

Ukrepati je treba v primeru dolgotrajnega slabega počutja s posameznimi ali kombiniranimi vzporednimi znaki, ki se kažejo v razpoloženju, na koži, laseh ali nohtih, v prebavi, znojenju, spanju, menstruaciji, življenjski energiji in kadar obstajajo znaki pomanjkanja posameznih snovi v telesu, zlasti če nastopijo brez pravega sprožilnega dejavnika ali bolezni. Najprej je treba urediti življenjski slog, telo očistiti strupov in mu dodati manjkajoče snovi. Terapija s hormoni je pogosto šele zadnji korak. Pri nekaterih stanjih zadostuje, da vzpostavimo ravnovesje, pri drugih je treba hormone in dodatke uporabljati vse življenje (ščitnica) – odvisno od posameznikovega stanja.

Poskrbite za telesno in čustveno higieno

Na tvorjenje in sproščanje hormonov pomembno vplivajo: spanje (vsaj 7 do 8 ur na dan, pri čemer velja, da se je treba odpraviti v posteljo vsaj uro ali dve pred polnočjo), redna vadba in gibanje, tehnike sproščanja (meditacija, joga, avtogeni trening), zadosten vnos tekočine (voda, zeliščni čaji, juhe), odpovedovanje alkoholu in nikotinu ter primerna prehrana .

Iz prehrane je treba izločiti sladkane in gazirane pijače, industrijsko predelana živila, belo moko in večino škrobnatih živil (beli kruh in riž, testenine, sladkarije …), gensko spremenjeno sojo in izdelke iz gensko spremenjene soje. Tudi krompir, kravje mleko in mlečni izdelki so za večino ljudi škodljivi. Telo je sestavljeno iz vode, beljakovin, maščob, mineralov in vitaminov, zato je od teh snovi tudi odvisno. Najbolje jih je uživati redno in v najbolj čisti obliki. Beljakovine so nadvse pomemben in celo zdravilen del prehrane, zato je priporočljivo zaužiti od 50 do 300 g beljakovin na dan. Hrana naj bo naravna, sveža, ekološko pridelana in lokalnega porekla. Bolj ko se s prehrano približamo naravi, bolje je. Toda ne le hrana, ki je gorivo za telo, pomembna je tudi higiena telesa in čustev: tako kot vsakodnevno umivamo svoje zunanje, fizično telo, moramo redno čistiti vse, kar se nabere v naših čustvih in doživljanju.

Pomoč bioidentičnih hormonov

Bioidentični hormoni so laboratorijsko izdelani hormoni. Po kemijski formuli so enaki tistim, ki jih proizvaja človeško telo. Ob pomoči posebnih tehnoloških postopkov jih izdelujejo na osnovi rastlinskih izvlečkov (soja, jam). To so torej hormonski nadomestki s popolnoma enako zgradbo in identično kemijsko formulo kot naravni hormoni.

Še nedavno smo uporabljali in predpisovali samo hormone (zdravila), ki so podobni človeškim (praviloma gre za živalske hormone) in se po kemijski formuli razlikujejo od telesu lastnih hormonov, zaradi česar jih telo ne sprejema docela enako kot svoje. Posledično prihaja do neželenih učinkov in slabega odziva telesa. Bioidentični hormoni imajo nadvse pomembno prednost pred »konfekcijskimi«: odmerke je mogoče prilagoditi vsakemu posamezniku. V nasprotju s hormonsko nadomestno terapijo taki terapiji pravimo dopolnilna hormonska terapija, saj spremlja posameznikovo počutje in odzivanje; v skladu s tem je mogoče prilagoditi tudi odmerek in dopolniti obstoječe stanje.