Moč znanja za zdravje - Center za promocijo zdravja

Mojca Gabrijelčič, dr. med., spec. za higieno
Mojca Gabrijelčič, dr. med., spec. za higieno (Foto: Diana Anđelić)

Intervju z Mojco Gabrijelčič Blenkuš, dr. med.

Pri Inštitutu za varovanje zdravja že poldrugo leto deluje Center za promocijo zdravja. Od lanskega decembra ga vodi Mojca Gabrijelčič, dr. med., spec. za higieno, ki poudarja, da je eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na naše zdravje, življenjski slog. Slovenci še vedno prepogosto zbolijo in umirajo zaradi bolezni, ki bi jih bilo moč preprečiti. Center bo zato tudi letos največ dela, energije in denarja vložil v obvladovanje ključnih težav javnega zdravja pri nas; to pa so: tobak, alkohol, prehrana, gibanje in varnost.

Zakaj sploh potrebujemo Center za promocijo zdravja?

Zato ker je promocija zdravja tista najbolj ključna aktivnost, s katero se javno zdravje uveljavlja in deluje. Zdravje je temeljna družbena naložba, ki bi morala biti dosegljiva in dostopna vsem. S promocijo zdravja skušamo doseči prav to; naš cilj je ozavestiti ljudi in vplivati na politiko ter oblikovanje zdravju naklonjenih okolij.

Katera področja pokrivate?

Naš center pokriva vsa tista področja, kjer lahko naredimo človeka bolj odpornega proti raznim vplivom okolja. Tu ne gre le za varovanje zdravja in preprečevanje bolezni, ampak tudi za krepitev zdravja. Zdravje pa nastaja povsod tam, kjer so ljudje.

Kaj konkretno lahko naredite?

Če pogledava primer: pri visokem holesterolu ali visokem krvnem tlaku običajno skušamo preprečiti možna posledična obolenja, kot so kap, diabetes ali infarkt. Lahko pa pogledamo globlje in se vprašamo, kje so vzroki za visok krvni tlak in zakaj ima kdo zvišano maščobo v krvi? Najverjetneje sta za to kriva neprimerna prehrana in pomanjkanje gibanja. In če pogledamo, zakaj se kdo neprimerno prehranjuje in premalo giblje, ugotovimo, da je to zato, ker bodisi nima znanja bodisi ne podpornih okolij, v katerih bi lahko razvijal to znanje. Šolarja lahko npr. veliko naučimo o zdravi prehrani, toda če mati, ki mu doma kuha, o tem ne ve ničesar, potem vse skupaj ne bo pomagalo. Delavcu lahko na dolgo in široko razlagamo o pomenu gibanja, a če zanj nima ne časa ne prostora, potem z gibanjem najverjetneje ne bo nič.

Če torej ni ustreznega podpornega okolja, potem težko sploh karkoli storite?

Tako je. Tudi okolje namreč omogoča izbiro. In če je ponudba škodljiva, rezultatov, kljub obsežnemu izobraževanju, ne more biti. Ob tem pa naj poudarim, da je ustvarjanje podpornih okolij, od družinskih do šolskih, delovnih ipd. le eden od ciljev, ki sledijo usmeritvam ottawske deklaracije in drugih listin Svetovne zdravstvene organizacije. Enako pomembno je sodelovanje pri izgrajevanju zdravju naklonjenih javnih politik, aktiviranje prebivalstva, razvijanje osebnih veščin ter preusmeritev zdravstvenega sistema v promocijo zdravja.

V kolikšni meri je promocija zdravja že vključena v naš zdravstveni sistem?

Zdravstveni sistem je še vedno dokaj togo, klasično organiziran. Večina zdravnikov še vedno razmišlja predvsem kurativno, nenazadnje jih tako vzgaja tudi medicinska fakulteta. Ta se sicer spreminja in zdaj vendarle gradi steber javnega zdravja. A stvari se spreminjajo zelo počasi. Naj kot zanimivost povem svojo izkušnjo ko sem se odločala za preventivo, so me kolegi opozarjali: »Mojca, pojdi vsaj v splošno, saj te je škoda. Kaj boš vendarle počela tam ...?!« Če se odločiš za preventivo ali higieno, te v bistvu še danes marsikdo obravnava kot tretjerazrednega zdravnika. In to je treba spremeniti.

Kakšen pa je nasploh odnos medicine do promocije zdravja?

Čeprav je Hipokrat že davno govoril o pomenu življenjskega sloga, spomnimo se samo njegovega znanega reka »zdrav duh v zdravem telesu«, se je evropska medicina v zgodovini ukvarjala predvsem z bolnim človekom. Zdravniki so ukrepali šele, ko je prišlo do bolezni, še do polovice prejšnjega stoletja so delovali predvsem kurativno.
Prve aktivnosti v preventivi segajo v konec 18. stoletja, ko so posamezniki začeli ugotavljati, da se lahko z ljudmi ukvarjajo tudi, preden zbolijo, da na razvoj bolezni vpliva tudi življenje v nezdravih okoliščinah. Takrat sta se začeli razvijati higiena in socialna medicina. Medicina je še nekaj časa skušala delovati sama zase, šele nekoliko kasneje se je počasi uveljavila ugotovitev, da zdravstveni sektor sicer zdravi bolne in s tem prevzema veliko finančno breme, ki je posledica negativnih zdravstvenih politik, zato je toliko pomembnejše, da lahko tudi vpliva na politike drugih sektorjev in razvija zdravju naklonjene javne politike. Te pa omogočajo bolj zdravo življenje ljudi, to posledično pomeni manj bolezni in obolenj.

Opozarjanje ali zgolj osveščanje o pomenu zdravega življenja ne zadošča, tako pravijo tudi zdravniki ...

... se popolnoma strinjam! V ambulanti se velikokrat počutiš nemočnega, ko vidiš, kaj vse narobe počnejo ljudje, ki prihajajo k tebi in bi radi predvsem zdravila, da bi bili čim prej zdravi. Seveda jih skušaš prepričati, da je zdravje njihova odgovornost. Toda naložiti to odgovornost samo posamezniku ni korektno. Če se zaveda, kako naj bi živel, kako naj bi ravnal, pa za to nima možnosti, ga s tem le frustriraš. Prosvetljevanje posameznikov je torej le del popotnice, s katero skušamo opremiti ljudi in okolje.

Kako se ljudje odzivamo na informacije o pomenu zdravja? Ali smo bolj dojemljivi za predstavitev prednosti zdravega življenja ali za prikaz nevarnosti bolezni?

Absolutno bolj učinkovita so tako imenovana pozitivna sporočila. Ljudje smo pač taki, da nevarnost bolezni in strah radi odmislimo. Bolezen in nato smrt sta končni posledici nezdravja. Bolezen je nekaj negativnega, relativno nesprejemljivega, smrt je blazno tabuizirana. S poudarjanjem bolezni, z zastraševanjem zato običajno ne moremo doseči veliko.

Toda: o zdravju je skorajda nemogoče govoriti brez omenjanja bolezni.

O zdravju res ne moreš govoriti, ne da bi se dotaknil bolezni. Čim govoriš o zdravju, podzavestno govoriš tudi o bolezni in smrti. Zato je zelo pomembno, kako se tega lotiš. Nočemo strašiti ljudi, k njim skušamo pristopiti s pozitivne strani.

Kaj lahko za zdravje naredimo sami in kaj mora ali bi morala država? Do kod torej sega odgovornost posameznika in kje se začne odgovornost države?

Vloga ter odgovornost posameznika in države se prepletata. Če bi oba vložila maksimum, bi bila situacija optimalna. Pa ni nikjer. Dejstvo je, da lahko bogate države v zdravje vložijo več, zato lahko rešijo bistveno več težav kot revne. Vsaka skupnost pa mora najprej probleme definirati in se nato odločiti, česa se bo najprej lotila. Ali bo, denimo, reševala zelo ogrožen del populacije ali pa se bo lotila problema, ki bo sicer minimalno spremenil razmere, vendar bo rešitev koristila zelo velikemu številu ljudi. Odločitev seveda temelji na podlagi obsežnih raziskav in študij.

Znano je, da imamo Slovenci, kar se zdravja tiče, največ težav s kardiovaskularnimi in rakavimi obolenji. Projekti Vašega centra so zato, domnevam, prvenstveno usmerjeni prav v preprečevanje nastanka teh bolezni?

Tako je. Dejavniki tveganja, ki povzročajo in pospešujejo omenjene bolezni, v zadnjem času celo naraščajo. Polovica prebivalcev Slovenije ima povišan krvni tlak, dve tretjini imata povišan holesterol, vsak drugi je predebel. Vzrok za to je nezdrav življenjski slog, ki med drugim zajema alkohol, tobak, prehrano in premalo gibanja.
Če vzameva za primer tobak: vemo, da je kajenje pomemben dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca, dihal in prebavil. V svetu za posledicami kajenja umre 5 milijonov ljudi na leto, v Sloveniji 3500. To so visoke številke. Z vzornim in usklajenim delovanjem številnih ljudi in institucij smo v zadnjem času kajenje vendarle nekoliko omejili. Tobačni zakon je pripomogel k znižanju števila kadilcev skoraj za tretjino, to je velik uspeh. Še zmeraj pa se povečuje število kadilcev med mladostniki, starimi od 14. do 18. let. Tobačna industrija je namreč ugotovila, da odraslih, tudi zaradi moči informacij o škodljivosti kajenja, ne more več rekrutirati, lahko pa to z zelo prefinjenimi metodami počne z mladostniki. In na ta njihov marketing se mi odzivamo z nekakšnim družbenim, vzgojno-zdravstvenim marketingom, ki pa je običajno manj agresiven. Tako pripravljamo razne programe spodbujanja nekajenja, ki se začenjajo že v šolah, saj skušamo otroke zaščititi, še preden vstopijo v svet odraslih. Sicer pa praktično vse programe delamo zelo dolgoročno. Da se je število kadilcev pri nas znižalo, smo denimo potrebovali skoraj deset let.

Vsaj toliko časa bo treba počakati tudi na učinke t. i. protialkoholnega zakona?

Prve prave učinke tudi tu pričakujemo čez približno desetletje. Sam zakon je sicer posebej namenjen predvsem zaščiti otrok. Pri odraslih težko preprečimo pitje alkohola, lahko pa preprečimo posledice škodljivega, prekomernega pitja, s katerim se trenutno sooča kar petina prebivalcev. Alkohol je najbolj razširjena droga med odraslimi, neposredno zaradi alkohola v Sloveniji na leto umre več kot 500 ljudi, poleg tobaka je alkohol najpogostejša droga med 15-letniki. Ti zaskrbljujoči podatki seveda narekujejo, da poleg zakona izvajamo še vrsto preventivnih programov. Na Centru skušamo tako s svojimi dejavnostmi dodatno podpreti izvajanje obeh zakonov, protitobačnega in protialkoholnega.

V zadnjih letih tako v svetu kot pri nas posebna pozornost velja t. i. zdravi prehrani. Strokovnjaki ugotavljate, da jemo preveč, še nedolgo tega smo jedli premalo. Kaj se je spremenilo?

V zadnjih 50 letih se je glavni prehranski problem večine prebivalstva prevesil od podhranjenosti k uživanju prevelikih količin hrane. Pred 50 leti je bilo hrane premalo, primanjkovalo je vitaminov in proteinov, otroci so zaradi tega zbolevali in umirali. Ljudje smo bili presnovno narejeni za pomanjkanje hrane, temu pa je sledilo obdobje obilja, ko smo lahko jedli, kar in kolikor smo hoteli. Ljudje so bili zadovoljni, življenjska doba se je podaljšala, nihče pa ni predvideval, da se bodo z uživanjem prevelikih količin energijsko goste hrane pojavile nove težave in nove bolezni. A so se, in zdaj se po svoje spet vračamo nazaj. Vse bolj se zavedamo škodljivih posledic pretiranega uživanja živil z visoko vsebnostjo maščob, sladkorja in soli ter po drugi strani premajhnega vnosa zelenjave in sadja. Znanja na tem področju se hitro širijo in razvijajo, zato se je treba nenehno prilagajati. V zadnjem času tako vse več pomena dobiva gibanje. Prehrana in telesna dejavnost vplivata na zdravje ljudi vsaka zase in obe skupaj. Zadostna telesna dejavnost denimo pomembno vpliva na telesno in duševno zdravje, po drugi strani pa recimo lahko zaužijemo potrebno količino hrane, ne da bi se pri tem zredili, le ob zadostnem gibanju.

Ministrstvo za zdravje pripravlja nacionalno prehransko strategijo, ki naj bi izboljšala naše prehranjevalne navade. Ali Center sodeluje pri pripravi te strategije?

Programi promocije zdrave prehrane in gibanja so pomemben del naše dejavnosti. Pri pripravi strategije sodelujemo kot strokovnjaki. Gre za zelo pomembno akcijo, ki lahko veliko prispeva k izboljšanju zdravja prebivalstva. Vsi vemo, da v Sloveniji pojemo premalo sadja in zelenjave. Če bi obojega pojedli le sto gramov več na dan, namesto 300 torej 400 gramov, bi tveganje za bolezni srca in ožilja zmanjšali za 12 odstotkov, za možgansko kap za 6, izognili bi se lahko tudi nekaterim vrstam raka. Seveda pa to pomeni, da bi morali povečati tudi dostopnost hrane. Če bi ob spodbujanju k uživanju sadja in zelenjave dosegli še znižanje cen, bi bili zagotovo bolj uspešni. Kot tudi, če bi se bolj zavedali pomena t. i. lokalne pridelave. Marsikateri tujec nam zavida, da lahko še vedno jemo doma pridelano hrano in nas spodbuja, naj to ohranimo. Ali nam bo z odprtjem trga to tudi uspelo, bomo še videli, vsekakor pa sta sadje in zelenjava, pridelana v lokalnem okolju, bolj zdrava, saj je pridelava običajno počasnejša, čas dostave pa krajši, to pomeni, da sta bolj sveža, da vsebujeta več vitaminov in mineralov.

Z zdravo prehrano in zdravjem nasploh se veliko ukvarjajo tudi mediji. Očitno se zdravje dobro prodaja. Se strinjate?

O zdravju na različne načine pišejo različni mediji. Vse torej kaže, da se te teme dobro prodajajo, žal pa so mnogokrat obravnavane preveč površno.

Strokovnjaki opozarjajo predvsem na razne shujševalne diete, ki niso vedno najprimernejše.

Ne le, da niso najprimernejše, pogosto so zavajajoče in vsebujejo zelo selekcionirane, enostranske informacije, ki lahko povzročijo tudi veliko škode. Velikokrat smo že razpravljali, ali bi lahko zaščitili informacije in kako ter dosegli verodostojnost, vendar nekega pametnega načina nismo našli. Sicer pa prav letos načrtujemo pripravo in promocijo posebnih prehranskih sporočil, s katerimi bomo skušali širiti znanje o tem, kar pravi stroka, da je zdravo.

V kolikšnem času lahko z ustrezno promocijo dosežete spremembe? Kdaj lahko konkretno pričakujemo prve otipljive učinke programov in akcij promocije zdrave prehrane?

Najbolj uspešni programi promocije zdravja v svetu kažejo, da v enem letu prehranske navade spremeni odstotek prebivalstva, največ trije. Se pravi, da lahko pričakujemo, da bo v desetih letih do tretjina populacije spremenila te navade in da se bo posledično umrljivost zmanjšala za podoben odstotek. Veste, stvari se tu odvijajo zelo počasi. Ljudje, ki delajo v promociji zdravja, pravijo, da je ena najbolj frustrirajočih zadev prav dolgotrajnost. Pri nas se ne ukvarjamo z angino, ko bolniku daš ospen in je jutri že boljši, pojutrišnjem pa v službi; pri nas vse programe delamo zelo dolgoročno. Poleg tega so naši programi zelo prepleteni, zato je potrebno široko, sistemsko delo v vseh segmentih, ne le posameznih. Vsaka, še tako majhna stvar pa nekaj doprinese in vse se nato sešteva.