Težave se pri nekaterih bolnikih pojavljajo pogosto ter resno motijo njihovo življenje in delo. Bolniki imajo lahko težave le občasno, pri nekaterih pa so pogoste, se ponavljajo vse življenje in minejo le po ustreznem zdravljenju.
Zaradi prevelikega refluksa iz želodca v požiralnik lahko nastanejo tudi okvare sluznice požiralnika, ki jih zdravnik vidi pri endoskopskem pregledu; tedaj govorimo o refluksnem ezofagitisu (RE).

Simptomatika

Težave zaradi refluksa ima od 10 do 20 odstotkov ljudi. Pojavljajo se pri vseh starostih in so enako pogoste pri moških kot pri ženskah.
Gastroezofagealni refluks lahko povzroča naslednje simptome:
" zgaga (pekoč občutek za prsnico),
" izpahovanje kisline ali želodčne vsebine, ki ne vsebuje kisline (zlasti po uporabi močnih zdravil, ki zavrejo izločanje kisline),
" bolečine za prsnico,
" disfagija (težko požiranje) in
" odinofagija (bolečine pri požiranju).

Zgornji simptomi so pekoč občutek v grlu, draženje na kašelj, hrkanje, hripavost in morda napadi astme.

Zgaga!

Najobčutljivejši pokazatelj gastroezofagealne refluksne bolezni je zgaga. Najpogosteje se pojavlja po jedi, redkeje ponoči.

Preiskave

Bolnike s hudimi in dolgotrajnimi težavami pošljemo na endoskopski pregled zgornjih prebavil. Pri tem ugotavljamo, ali je sluznica požiralnika razjedena ali cela.
Pri nepoškodovani sluznici in bolj ali manj tipični anamnezi gre za gastroezofagealno refluksno bolezen (GERB), pri spremembah sluznice pa govorimo o RE.
Pri endoskopiji lahko najdemo normalno (zdravo) sluznico, lahko pa je sluznica razjedena od kisline. V drugem primeru ocenimo stopnjo okvare sluznice.
Okvaro sluznice požiralnika v zadnjih letih ocenjujemo po klasifikaciji iz Los Angelesa. Uporabljamo kratico RE, ki ji dodamo črko A , B, C ali D. Črka A pomeni majhno okvaro, hujše okvare označimo s črkama B in C, najhujše spremembe pa dobijo oznako D.

Kaj je notranja kila?

Pri endoskopiji pogosto najdemo notranjo kilo, za katero uporabljamo izraz hiatalna hernija. To je premik dela želodca iz trebušne votline v prsni koš. Notranja kila najpogosteje ne vpliva pomembno na težave oziroma potek bolezni.

Nadaljnje preiskave

Če pri endoskopiji najdemo spremembe sluznice, ki jih označujemo kot refluksni ezofagitis, lahko začnemo z zdravljenjem, ne da bi opravili še kako drugo preiskavo.
Le redko je potrebno 24 ur meriti količino kisline v požiralniku (24-urna pH-metrija). Pri 24-urni pH-metriji obenem merimo pritiske v mišicah zapiralkah, ki zapirajo spodnji del požiralnika in ob normalnem delovanju preprečujejo vračanje kisline iz želodca v požiralnik.
Dodatne preiskave so pogosteje potrebne tedaj, ko razmišljamo o operativnem zdravljenju.

Helicobacter pylori

Želodčna sluznica je pogosto okužena z bakterijo Helicobacter pylori. Okužba s to bakterijo je povezana z nekaterimi boleznimi želodca in dvanajstnika, ni pa dokazov, da bi bila povezana z nastankom RE  ali GERB. Zato bolnikom za odstranitev te bakterije ne predpisujemo antibiotikov.

ZDRAVLJENJE

GERB brez vidne okvare sluznice požiralnika

Glavi namen zdravljenja GERB je preprečevanje težav. Pri zdravljenju in diagnosticiranju bolezni, ki jih po opisu bolnikov lahko pripišemo refluksu kisline v požiralnik, lahko poskusimo s tako imenovanim poskusnim zdravljenjem. Bolnik prejme zdravilo zaviralec protonske črpalke, ki močno zavre izločanje kisline in pri bolnikih z GERB ter RE odstrani težave. Odmerki zdravil, ki jih tedaj uporabljamo, so dvakrat večji kot običajno. Tak poskus zdravljenja traja od enega tedna do dveh ter ga v primeru neuspeha prekinemo ali pa nadaljujemo, če je takšno zdravljenje takoj preprečilo bolnikove težave.
Zdravniki in "učeni sosedje" pogosto priporočajo ukrepe, ki naj bi zmanjšali bolnikove težave. Taki ukrepi naj bi bili dvig vzglavja bolnikovega ležišča, dietetična priporočila, hujšanje & Tovrstni ukrepi lahko začasno odpravijo težave, ni pa znanstveno dokazano, da bi vplivali na trajno ozdravljenje.
Bolnik lahko težave pogosto omili ali povsem prepreči z zdravili, ki so naprodaj v lekarnah in jih uživa po potrebi. To so zdravila, ki vežejo na kislino ter tako zmanjšujejo količino kisline v želodcu, s tem pa tudi količino kisline, ki se lahko vrne v požiralnik. Takšnim zdravilom pravimo antacidi. Ti pomagajo le kratek čas. Če mora bolnik za omiljenje ali preprečenje težav zaužiti antacide večkrat na dan, takega zdravljenja, zlasti če traja daljši čas, zaradi možnih sopojavov ne priporočamo.
Bolniki lahko kupijo v lekarni tudi tablete Ranitidin (75 mg). To zdravilo nekoliko prepreči izločanje kisline in s tem omili ali povsem odstrani blage simptome.
Zdravljenje bolnikov s hudimi težavami, ki jih lahko pripišemo GERB, in zdravljenje bolnikov z endoskopsko dokazano okvaro sluznice požiralnika praviloma začnemo z zaviralci protonske črpalke.
Po zdravljenju bolnikov z GERB, ki nimajo erozivnega ezofagitisa, je po 6 do 12 mesecih 50 odstotkov bolnikov brez težav, pri bolnikih z refluksnim ezofagitisom pa jih je po enakem obdobju brez težav le 10 do 15 odstotkov. Bolnikom z GERB predpisujemo zaviralce protonske črpalke po en mesec.

Erozivni ezofagitis

Pri bolnikih z erozivnim ezofagitisom imamo dva cilja: Prvi je preprečitev bolnikovih težav, drugi, ozdravitev sluzničnih okvar.
Zdravljenje takih bolnikov začnemo z zaviralci protonske črpalke. Zdravljenje se začne z visokimi odmerki. Po nekaj tednih zdravljenja, ko je bolnik že brez težav, odmerek zdravila znižamo. Zdravljenje akutne faze traja različno dolgo (odvisno je od stopnje okvare sluznice in od bolnikovih težav), povprečno pa od 4 do 8 tednov. Ko je bolnik brez težav, poskusimo, kako bo tedaj, ko ne bo več užival zdravil.
Zdravniki se strinjajo, da pri zdravljenju z zaviralci protonske črpalke ni treba dodajati drugih zdravil (denimo antacidov).
Če po 4 tednih ni izboljšanja bolnikovih težav, priporočajo podvojitev in včasih celo potrojitev odmerka zaviralcev protonske črpalke. Po dvotedenskem zdravljenju z ustreznim odmerkom zaviralcev protonske črpalke je 90 odstotkov bolnikov brez vsakih težav.
Po prenehanju zdravljenja akutnih težav se te pogosto ponovijo, zato je treba uvesti vzdrževalno zdravljenje. To pogosto traja leta, zlasti pri starejših osebah pa nemalokrat traja vse življenje. Za vzdrževalno zdravljenje običajno predpisujemo polovičen odmerek zdravila (omeprazol 10 mg, lansoprazol 15 mg, pantoprazol 20 mg/na dan). Pri trajnem zdravljenju z zaviralci protonske črpalke ni pomembnega tveganja.

Kirurško zdravljenje

Nekatere bolnike napotimo na kirurško zdravljenje. To so bolniki pri katerih se hude težave ponovijo po prenehanju ali zmanjšanju odmerka zaviralcev protonske črpalke, oni z zapleti bolezni in oni, ki ne želijo jemati dolga leta zdravila.
Pred operacijo so potrebne dodatne preiskave: endoskopijo, 24 urna pH metrija požiralnika, manometrijo požiralnika.
Dober uspeh kirurškega posega lahko pričakujemo pri bolnikih, kjer so simptomi bolezni minili po zdravljenju z zaviralci protonske črpalke, pri onih, kjer je bila s pH metrijo dokazana patološka izpostavljenost požiralnika kislini in so imeli tipične refluksne simptome.
Antirefluksna kirurgija je medikamentozni terapiji ( zdravljenju z zdravili ) glede odstranitve težav enakovredna, kar se pokaže v teku 5 do 10 let.
Pri laparoskopskem načinu operacije je smrtnost zaradi operacije med 0 in 0,6%.
Neuspešno operativno zdravljenje se pokaže kotponovitev bolezni (recidiv refluksa ), kot motnje pri požiranju hrane ( disfagija) ali kot gas- bloat sindrom.( bolnik je napihnjen v trebuh)
Neuspešno operativno zdravljene bolnike zdravimo naprej z zdravili.

Želodčna sluznica varuje želodec pred učinki lastne kisline. Ker požiralnik nima podobne varovalne sluznice,  vdor želodčne kisline vanj sproži bolečino, vnetje (ezofagitis) in poškodbo.
Do refluksa kisline pride, kadar spodnji sfinkter (mišica zapiralka)  požiralnika ne deluje ustrezno. Kadar človek leži, k refluksu pripomore tudi sila težnosti. Stopnja vnetja je odvisna od kislosti želodčne vsebine, količine želodčne kisline ter zmožnosti odstranjevanja regurgitirane tekočine iz požiralnika.

Kronični kašelj, bronhialna astma in laringitis ...

... so bolezni, ki lahko nastanejo kot ekstraezofagealna manifestacija refluksne bolezni. Čeprav gre za pogoste bolezni, kaže, da le manjši del teh bolezni nastane kot posledica gastroezofagealnega refluksa. Težava je tudi v tem, da imajo le redki bolniki tipične refluksne simptome. Pri teh bolnikih lahko poskusimo zdravljenje z zaviralci protonske črpalke. "Poskusno zdravljenje" velja za uspešno, če dosežemo znatno izboljšanje respiratornih simptomov. Poleg takšne ocene nam trenutno ni na voljo nobeno drugo merilo uspešnosti zdravljenja .
Kronični kašelj: Pri kroničnem kašlju naj bi izvedli poskusno zdravljenje. Pred poskusnim zdravljenjem moramo izključiti druge vzroke kašlja: bronhialno astmo, kašljanje, ki je sopojav oziroma posledica uživanja nekaterih zdravil ali kašljanje zaradi kroničnega bronhitisa. Poskusno zdravljenje izvajamo z običajnimi ali dvojnimi odmerki in traja tri mesece. Če ne prinese uspeha, sledijo nadaljnje preiskave (24-urna pH-metrija).
Kronični laringitis: Tudi pri sumu, da je laringitis posledica refluksa, opravim poskusno zdravljenje. Zdravljenje traja najmanj 4 do 6 tednov.
Bronhialna astma: Tudi pri sumu na bronhialno astmo, ki je povezana z refluksom, naj bi tudi opravili poskusno zdravljenje z zaviralci protonske črpalke. Optimalno trajanje takega zdravljenja ni točno določeno, vendar mora trajati vsaj tri mesece.

Barrettov požiralnik

Diagnozo Barrettovega požiralnika (BP) ugotovimo histološko. Gre za ugotovitev intestinaliziranega metaplastičnega cilindričnega epitelija. Razlikujemo med dolgo segmentnim barrettovim požiralnikom (> 3 cm ) in kratko segmentnim barrettovim požiralnikom (< 3cm). Pri bolnikih z GERB pogosteje najdemo barrettov požiralnik, zato mora zdravnik vsaj enkrat opraviti gastroskopijo.
Za ugotovitev barrettovega požiralnika je treba opraviti kvadratne biopsije, in sicer na vsak centimeter do dva na območju, kjer domnevamo, da je prisoten barrettov požiralnik. Če je prvi histološki pregled prinesel izvid, sumljiv za intraepitelialno neoplazijo (IEN), velja po 4- do 6-tedenskem zdravljenju z zaviralci protonske črpalke opraviti kontrolno endoskopijo z kontrolnimi biopsijami. Pri histološko ugotovljenem BP je treba opraviti histološko preiskavo delčkov z vseh predelov, sumljivih za IEN. Za ugotavljanje BP ni treba uporabiti EUZ.
Če pri histološki preiskavi najdejo IEN, obstaja nevarnost razvoja Barrettovega adenokacinoma.
IEN je diagnoza, ki jo histologi ne morejo ugotoviti 100-odstotno; izvidi posameznih histologov, ki so pregledali isti material, se namreč med seboj precej razlikujejo.
Pri ugotavljanju BP ni jasno, kako pogosto bo nastal rak požiralnika, toda kaže, da so pogostost pojavljanja raka precenjevali; zdaj velja, da so gastroskopske kontrole potrebne vsake štiri leta.
Asimptomatični bolniki z barrettovim požiralnikom ne potrebujejo specifičnega zdravljenja. Profilaktična ablacija Barrettove sluznice ni potrebna. Če patologi odkrijejo nizkostopenjsko IEN, je treba endoskopsko kontrolo opraviti vsako leto.
Pri visokostopenjski IEN je potrebno zdravljenje: bodisi operacija bodisi endoskopska
odstranitev prizadete sluznice. Med zdravniki še ni enotnega stališča in predpisov, kako naj bi nadzirali takšne bolnike.

Kratice
GERB (gastroezofagealna refluksna bolezen)
RE (refluksni ezofagitis).
ZPČ (zaviralec protonske črpalke)
IEN (intraepitelialna neoplazija)