Portal Viva za optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali se strinjate z njihovo uporabo?


Strinjam se     Več o piškotkih »

Skrij
< >
 

 

A- A A+

Zobna gniloba – karies

Poleg ustne higiene je že en zobozdravniški pregled na leto lahko dovolj, da se povsem izognemo posegom zaradi zobne gnilobe.
Poleg ustne higiene je že en zobozdravniški pregled na leto lahko dovolj, da se povsem izognemo posegom zaradi zobne gnilobe.

Zobna gniloba ali karies je najpogostejša infekcijska bolezen človeštva in je posledica delovanja kariogenih bakterij. To so bakterije, ki od zgodnjega otroštva – takoj, ko se v ustih pojavijo zobje, naseljujejo naša usta. Ob prisotnosti sladkorjev, ki jim predstavljajo hrano, izločajo kisline, te pa uničujejo zobno tkivo.
Karies je vedno posledica delovanja bakterij, poznanih pa je nekaj različnih oblik te bolezni. Običajno se pojavi na mestih, ki jih je težko čistiti. To so predvsem jamice v zobnih kronah (fisure), pod stičnimi točkami sosednjih zob ter na zobnem vratu. Začetek kariesa predstavlja bela pega. Pri tej obliki bolezni v zobu še ni luknjice. Če proces nemoteno teče dalje, pega postane temnejše barve, rjava ali črna, pojavijo pa se tudi že luknjice.

Karies stekleničke

Posebej nevarna oblika zobne gnilobe v otroštvu je karies stekleničke, poznan tudi pod imeni cirkumferentni karies, karies zgodnjega otroštva ali hitro napredujoči karies. Tak karies se pojavlja v zgornji čeljusti, istočasno na vseh zobeh v področju zobnih vratov, na spodnji čeljusti pa se ponavadi ne pojavlja zaradi obilnejšega obtekanja sline in s tem učinkovitejšega čiščenja. Nastopi od prvega do tretjega leta starosti, zaradi neprestanega in dalj časa prisotnega izvora sladkorjev v ustih. Ta najpogosteje izhaja iz sladkih napitkov v steklenički, ki jo ima otrok v ustih ves čas spanja ali počitka, dogaja pa se tudi, da starši za lažjo pomiritev pomočijo dudo v med ali podobne sladke pripravke.

Skriti karies

Nevaren je tudi tako imenovani skriti karies. Njegova značilnost je zelo ozka ter slabo vidna luknjica v sklenini zoba, ki se v pravilu nahaja v jamici na grizni ploskvi, ko enkrat prebije dentin, pa se razširi in hitro napreduje proti pulpi. Pogosto ga diagnosticiramo šele ob pojavu bolečine, takrat pa običajno zahteva že endodontsko zdravljenje.

Kako poteka diagnostika?

Zobozdravnik se za odkrivanje kariesa tradicionalno zanaša predvsem na svoj vid ter zobno sondo (eden od zobozdravnikovih osnovnih instrumentov z držalom ter enim ostrim koncem, ukrivljenim pod kotom), s katero ugotavlja, v kakšnem stanju je zobno tkivo. Zdrava zobna tkiva so zaradi visoke vsebnosti mineralov zelo trda, če pa jih prizadene zobna gniloba, na površini postanejo mehkejša, kar lahko zobozdravnik prepozna po občutku ob sondiranju.

Za diagnostiko ima sicer na voljo tudi nekaj naprav; najbolj znana je zobni rentgen. Za odkrivanje kariesa pri tej metodi se uporablja tehnika »ugriza v krilce«. Pacient zagrize krilce, ki je del ovitka rentgenskega filma. Seveda so danes na voljo tudi posodobljene rentgenske metode, pri njih pa se namesto filma uporablja digitalni detektor rentgenskih žarkov, slika pa se prenese neposredno na računalnik.

Nekatere druge naprave izkoriščajo dejstvo, da je zobno tkivo transparentno ter do neke mere prepušča svetlobo, zato je karies možno odkriti tudi s presvetljevanjem zoba. Zobozdravnik s posebno napravo za presvetljevanje, skrajšano imenovano FOTI (angl. fibre optic transilumination) presvetli zob. Sklenina, ki je poškodovana z zobno gnilobo, prepušča manj svetlobe, kar se v praksi kaže kot senca na zobu. Zobozdravnik tako lahko z gotovostjo potrdi prisotnost kariesa.

Novejše naprave, kot je DiagnoDent, uporabljajo tudi laser, za svoje delovanje pa se poslužujejo druge fizikalne značilnosti, ki jo ima sklenina – fluorescence. Če sklenino obsvetimo z laserjem, oddaja svetlobo različnih valovnih dolžin, glede na vsebovano količino mineralov. Naprava DiagnoDent meri valovno dolžino oddane svetlobe ter s tem možnost prisotnosti zobne gnilobe.

Preventiva – ustna higiena!

Še vedno velja, da za preprečevanje zobne gnilobe lahko največ storimo sami. V današnjem času je na trgu dostopnih mnogo pripomočkov za ustno higieno. Na splošno se priporoča mehka zobna ščetka, ter ščetkanje dva- do trikrat dnevno. Zobna pasta pri tem nima posebnega vpliva, priporočljivo pa je, da vsebuje dovolj fluora. Prostore med zobmi, ki jih s ščetko ne moremo doseči, pa očistimo z zobno nitko ali z medzobno ščetkico – tudi teh je na trgu več vrst. Pri tem je pomembno, da izberemo pravo velikost, pri čemer nam lahko pomaga zobozdravnik.

Z medzobnimi ščetkami ne smemo »žagati« med zobmi, saj lahko s prekomernim drgnjenjem poškodujemo medzobno sluznico, kar prinese dodatne težave. Običajno sta dovolj dve vstavitvi medzobne ščetke. Če zaradi tesnih medzobnih prostorov ščetkice ne moremo uporabljati, lahko uporabimo zobno nitko. Tudi zobno nitko moramo uporabljati zmerno; dovolj bosta dva potega, pri čemer pritisk usmerjamo na zob in ne na medzobno sluznico.

Z zobno ščetko prav tako ne pritiskajmo preveč, predvsem pa je pomembno, da uporabljamo pravo tehniko ščetkanja. Pri tem opravilu velja tudi pravilo, da ne ščetkamo neposredno po zaužitju hrane, še posebej ne kisle, pač pa se tega opravila lotimo pol ure po obroku.

Od otroških let dalje

Posebna pozornost naj bo namenjena čiščenju otroških zob. Zobje ob pojavu v ustih namreč še nimajo take zgradbe, kot jo z maturacijo dobijo po nekaj letih, prav zaradi tega zobna gniloba napreduje v otroških zobeh hitreje kot pri starejših. Zaradi njihovih slabših motoričnih sposobnosti je priporočljivo, da vse do 12. leta njihovo umivanje nadzorujemo ter po potrebi pomagamo, s svojim zgledom pa lahko z malo truda vcepimo pozitiven odnos do ustne higiene.

Dobro je, da imajo otroci svojo zobno pasto, saj ta vsebuje manj fluora. Priporočljive količine po smernicah Evropske akademije za otroško zobozdravstvo so, da od šestega meseca do drugega leta uporabljamo pasto brez ali z do največ 500 ppm (število delcev na milijon) fluora, pasto z do 1.000 ppm od 2. do 6. leta, pasto z večjo vsebnostjo pa šele od 6. leta dalje. Pomembna je tudi količina paste; otrokom do treh let naj bi se odmerjala količina paste v velikosti zrna riža, od treh let naprej pa v velikosti zrna graha.

O zdravljenju

Od samega začetka zobozdravstva pa do danes se zobna gniloba zdravi na povsem enak način; zobozdravnik odstrani poškodovano tkivo in ga nadomesti z enim od materialov za zalivke. Način je že stoletja enak, so se pa zato precej izboljšali materiali. Dandanes se uporablja predvsem kompozit, saj ima dobre estetske lastnosti, pa tudi veže se na zobno tkivo, še vedno pa so v uporabi tudi steklasti ionomeri ter amalgam.

Še o kariesu

Na pojav kariesa vpliva še nekaj drugih dejavnikov, ena od njih je puferska sposobnost sline, to je lastnost sline, da nevtralizira kisline ter poskuša ohranjati raven kislosti v ustih vedno enak. Važna pa je tudi količina in sestava sline. Na zmanjšano izločanje lahko vpliva kar nekaj sistemskih bolezni, predvsem pa je lahko zmanjšano izločanje sline stranski pojav mnogih zdravil.

Poleg teh dejstev pa obstaja tudi teorija, da so zaradi genetskih predispozicij zobna tkiva pri vsakem posamezniku malenkost različna, ter tako odpornejša ali pa dovzetnejša za negativne vplive bakterij.

Ne pozabimo pa, da so poleg higiene pomembni tudi redni pregledi pri zobozdravniku; že en pregled na leto je lahko dovolj, da se povsem izognemo posegom zaradi zobne gnilobe. Zavedajmo se, da je zobna gniloba bolezen, ki se jo v veliki meri da preprečiti, še važnejše pa je dejstvo, da protetične rešitve včasih ne prinesejo popolnega ravnovesja, in da so še vedno najboljši zobje – lastni zobje.


Vam je članek všeč?


Išči po ključnih besedah

karies , zobna gniloba

Povezano

Dodajte svoj komentar

Komentiranje člankov je omogočeno le prijavljenim uporabnikom.

Prijavite se v portal ali se brezplačno registrirajte.